David S. Ware Quartet: Freedom Suite

Freedom Suite velja - suho enciklopedično vzeto! - za "prvo eksplicitno protestno inštrumentalno skladbo v zgodovini jazza". Devetnajstminutni izvirnik je leta 1958 družno z basistom Oscarjem Pettifordom in bobnarjem Maxom Roachem posnel Sonny Rollins. Bilo je dve leti zatem, ko je izdal produktivna albuma Saxophone Colossus in Tenor Madness in se z njima vpisal med najprepoznavnejše pihalce svojega časa. Potem štiri leta ni šel v studio, a je redno vadil/igral/razmišljal na Brooklynskem mostu in bil medtem tudi predan učitelj mlademu Wareu. Suito je Rollins zastavil v štirih abruptnih, nepovezanih kosih, spisal pa jo je iz svete jeze, ko se je med iskanjem garsonjere po New Yorku neposredno soočal z rasizmi.

Kar je z albumom storila založba Riverside Records, je v zgodovini jazza simptomatična, predobro znana poteza - že natisnjene izvode je umaknila iz prodaje, ni upoštevala avtorjeve želje in ohranila svobodnjaškega naslova, pač pa mu je podelila trapasto nevtralno ime Shadow Waltz in omehčala spremno besedo. Nasledek takšnega simptoma, v dialektiki pojmovanja ameriških godb tako silno razbohotnjenega in škodljivega, razberemo lani, ko se mahoma pojavita dve reinterpretaciji Freedom Suite. Prva gre v pozabo, saj intrigantno kompozicijo bere dobesedno, v maniri, ki uradno in brez tveganj potrjuje "dosežke afriško-ameriške kulture". V tem se ne loči od postopkov evropske konservatorijske mašinerije.

Pregrešil se je Branford iz dinastije Marsalis s kvartetom (na albumu Footsteps of Our Fathers). Varno formalno zatočišče je pri njem izgovor za politično apatijo v izvedbi oziroma drugače: prav z vnaprejšnjo politično pravovernostjo si zapravi ves možen zastavek, ves trik pomete pod preprogo. Pristop pričujočega kvarteta je docela drugačen. David S. Ware, veliki intuitivec med free špilavci s svojim "aranžmajem" ne skriva, da se po štirih desetletjih vzponov in padcev, romanj od založbe do založbe, sooča s starim mentorjem. To ni nikaka mačoidna dvobojevalska strast, pač pa njuno skupno veselje do igranja godb in jasnoda tudi novo prevpraševanje svobode v NYC in ZDA po 9/11/01. Ware se razpira do obisti, razkošno piha svojo posebno/občo štorijo in odprtost deli s trojico, ki mu zadnja leta zares prinaša srečo - prostora je dovolj za vse, za navrh delujejo kolektivno.

Avant pianist Matthew Shipp je zvest priganjalec, topot silovit tudi v rudimentarnih himničnih frazah - dozdeva se integralen kakor iz originala (ta je brez klavirja); kontrabasist William Parker je v jekleni formi; bobnar Guillermo E. Brown se fino razigrava, v anarhiji premeščenih poudarkov je barvit, duhovit, natančen. Štiridelna formalno svojska ... ja, reimaginacija svobodnih načel spada k najžlahtnejši praksi svoje sorte v zadnjih letih in ima kreativen dialog s Chicagom, z DKV triom, denimo, kadar ta mojstri celotne "suite" Dona Cherryja. Gre za bistvene jazzovske reči, torej za opravke, ki so interne in obenem eksterne narave.

* * * * *