14. 7. 2003 | Mladina 28 | Kultura | Plošča
Ken Ishii: Future Light
CD, Exceptional '03, naprodaj v Domu Mueller
Kosti se nekaterim z leti hudo zmehčajo in tako ni nikakršno čudo, da se ambasador Japonske Ken Ishii, ki je s svojimi sončnimi motivi že vseskozi hodil po robu tanka s saharinom, v prvi polovici pričujočega ploščka predstavlja tudi s takimi, da jih pred neugodno primerjavo s Claydermanovim prebiranjem klavirskih tipk ne reši še tako muzikalično vijačenje in skrbno programiranje ne še tako izboren aranžma. Morda bi veljalo seznam elektronskih žanrov in podžanrov ob tej priliki podaljšati še za kakega, ki bi se mu reklo adult oriented techno, morda je Ishii, po zvokovju in nastrojenosti sicer unikat, v delovni vnemi naklepal tisto "vzhodnjaško" temo in tisto rajferje raztegujočo bas linijo preveč, da ne bi vzbudil občutek, da štanca reprize in da namesto oglaševanega žlahtnega "detroitskega" sentimenta dostikrat priobči zelo predvidljiv sentiš. K sreči je Ishii drugo polovico plošče zastavil udarneje in malce ublaži vtis z nekaj norimi tehno poskočnicami, vendar vtis o zlajnanosti in balastnosti ostaja Ko pomislimo, da je nekdaj zlahka križaril med žanri in iz svojih ploščkov delal cele filme.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
14. 7. 2003 | Mladina 28 | Kultura | Plošča
Kosti se nekaterim z leti hudo zmehčajo in tako ni nikakršno čudo, da se ambasador Japonske Ken Ishii, ki je s svojimi sončnimi motivi že vseskozi hodil po robu tanka s saharinom, v prvi polovici pričujočega ploščka predstavlja tudi s takimi, da jih pred neugodno primerjavo s Claydermanovim prebiranjem klavirskih tipk ne reši še tako muzikalično vijačenje in skrbno programiranje ne še tako izboren aranžma. Morda bi veljalo seznam elektronskih žanrov in podžanrov ob tej priliki podaljšati še za kakega, ki bi se mu reklo adult oriented techno, morda je Ishii, po zvokovju in nastrojenosti sicer unikat, v delovni vnemi naklepal tisto "vzhodnjaško" temo in tisto rajferje raztegujočo bas linijo preveč, da ne bi vzbudil občutek, da štanca reprize in da namesto oglaševanega žlahtnega "detroitskega" sentimenta dostikrat priobči zelo predvidljiv sentiš. K sreči je Ishii drugo polovico plošče zastavil udarneje in malce ublaži vtis z nekaj norimi tehno poskočnicami, vendar vtis o zlajnanosti in balastnosti ostaja Ko pomislimo, da je nekdaj zlahka križaril med žanri in iz svojih ploščkov delal cele filme.
* * *
