Samo Šalamon Quartet: Ornethology

Pri tem albumu gre v več rečeh za izjemo v pojmovanju in prakticiranju jazza v domačih logih. Največja je kajpada skrita kar v naslovu albuma, saj nedvoumno izdaja navdih, študiozna poslušanja, učenje in navsezadnje spopad z regelci, ki jih dandanes mlademu glasbeniku vcepljajo jazzovske šole, revije, mediji, mainstreamovska jazzovska poslušalska skupnost. Album je posvetilo in zahvala Ornettu Colemanu, novatorju sodobnega jazza, morda iz povojnih generacij celo največjem po Charlieju Parkerju.

Druga izjema je, da se takšnega podviga loteva jazzovski kitarist, kar je spet malo čudo. Mariborčan Samo Šalamon je (bil) adpet tistega načina kitarske igre, ki je prek Johna Scofielda in njegovih okužila in tudi zapacala širne kitarske poljane in jih naredila skorajda za istozveneče. Obrat je, da kitarist išče in širi svoja glasbena obzorja.

Tretje pa ni več izjema. Namreč, Mariborčanov glasbeni mentor je bobnar Zlatko Kaučič, njegov soigralec na albumu in po imenih sodelujočih italijanskih glasbenikov tisti, ki mu gre obilo zaslug za tale kvartet. V njem sta pihalec Achille Succi in basist Salvatore Maiore. Rezultat je spodoben jazzovski album zvečine Šalamonovih skladb, ki vendarle izhajajo iz "tradicionalnega" bopovstva, tematizmov, dovolj kompleksni strukturiranosti, a med njimi se najdejo tudi odpiranja, kjer kitara ne zveni več ujeta v mušter, kjer soigralci svobodneje zadihajo, kjer vznikajo momenti drugačne "homofonije", kakor bi svoje dni tvorni skupinski igri porekel Coleman. Ker je zraven album še samizdat, Šalamonov kvartet pa se je dostojno predstavil na minulih jazzovskih feštah, dobre ter mestoma duhovite in sproščene godbe pa je na njem dovolj, velja topel pozdrav domačijski ornetologiji.

* * * *