George Strait: Honkytonkville

Če bi se mali Bush, dezorientiran zaradi lova na orožje za množično uničevanje, v pregovorni neprištevnosti nekoč lotil orožja za množično požvižgavanje, bi karto s srčevim oziroma pikovim asom zagotovo krasila fotka njegovega neprimerno bolj popularnega rojaka in soimenjaka, jep, Georga Straita, ki izrazu kontinuiteta v glasbenem smislu daje take sorte mističen pridih, da dovolj paranoičnemu umu občasno res lahko potegne na teorijo zarote. V mojem plejerju se še ni dobro ohladil prvi in edini Straitov živi album v njegovi 22-letni karieri, že je tu nov plošček.

Upredmetenje simfoničnega vzdušja, ki mu tam čez radi rečejo “lone star state of mind”. Najbrž veste, kako smešne in dolgočasne so mainstreamovske zvezde šov biznisa, ko s piarovskimi trobili svoj zadnji izdelek razglašajo za kvintesenčni presežek kariere. Pri Straitu to ni bulšit, ampak fakt. Tip z vsakim novim studijskim albumom dejansko posname svoj najboljši album. Tale je že 27. po vrsti, če božičnih in kompilacijskih ne štejemo. Sem po nemarnem omenil the best of? No, Strait Out Of Box iz leta 1995, komplet štirih ploščkov z 72 komadi, je postal sedemkrat platinast, pesem She'll Leave You With A Smile s prejšnjega studijskega albuma pa je bila njegov jubilejni 50. hit številka ena, kar prevedeno v prozo pomeni, da ga po številu najvišjih zadetkov prekaša samo še Elvis Presley. Honkytonkville je nova fluidna mojstrovina v prepoznavni maniri, ki z novokomponirano kavbojsko poetiko (absolutno brez spogledovanja s pop obrazci) o ženskah, ki so odšle, ženskah, ki prihajajo, mestih, ki ostajajo, Jezusih, ki jih srečaš na jetniških tleh, in angelih, ki manjkajo v nebesih, zasvoji v dvanajstih korakih. Okej, kje je keč? Je George res tako dober? Že, toda George je predvsem tako Strait. Honk if you honky tonk / Don't if you don't / But, if you do / Don't you love to / Honk if you honky tonk. Razumete?

* * * * 1/2