Krafterk: Tour de France Soundtracks / Karl Bartos: Communication

Navsezadnje so se zganili tudi pri usodnem pogonu Kraftwerk in po skoro dvajsetletnem, le s "prigodnimi" izdajami pretrganem molku priobčili nov plošček. Čeravno bo fanovstvo avtomatsko navdušeno nad novim izdelkom z imenom nemških botrov elektronike in hip-hopa ter bodo ob do podrobnosti izpiljeni produkciji hlipali tudi fetišisti studijskega mojstrstva, se zdi, da noviteti manjka nemalo tega, kar je krasilo prelomne izdaje Kraftwerka. Tour de France Soundtracks, s katerimi se Kraftwerk vrača k zvokovju in vzdušju singla Tour de France, namreč povečini zvenijo, kot da bi trakove nemških klasikov seciral in znova premešal nek, niti ne tako prodoren ali izrazit tehno producent, še najraje iz minimalizmu zapisanih koelnskih ali berlinskih krogov, drugje pač, kot da bi Kraftwerk brez prave volje in iskrivosti oponašal samega sebe.

Pomanjkanje sočnosti in svežine v scenosledu, ki sicer poteka zgledno tekoče, tu ne blaži niti značilni, zadrgnjeni humor, in ko bi se domet Kraftwerka cenilo po pričujočem ploščku, bi se tudi sam pridružil ljudskemu mnenju, češ da gre za tako hladno, suho, dolgočasno in duha revno muziko, da se je čuditi, da lahko kogarkoli zvabi pred zvočnike, kaj šele na plesni podij. Če je Kraftwerk nekdaj narekoval razvoj elektronike, tule z zamudo povzema od drugih in nereflektirano reciklira samega sebe. Eksploatacije slavnega imena in tudi zvokovja pa se je lotil tudi "nebistveni", bivši član robotskega kvarteta Karl Bartos, ki se je odločil, da obogati seznam odvečnosti, ki jh je naplavil modni val retro elektronike. Bartos ponekod pušča posetnice z značilno kraftwerkovsko sintetiko in hoče drugje zveneti kot New Order (!), sicer pa kleplje tako medel electro in tako poltronski, s celm litanijami iz vocoderja nasmeteni pop, da si na moč presenečen, ko med tolikšnim stremljenjem k ugajanju najdeš eno samcato spodobno plesno vižo. Težave z identiteto? Nedvomno - težka leta za veterane.

* *