20. 10. 2003 | Mladina 42 | Kultura | Plošča
Maneri Ensemble: Going to Church
CD '02, AUM Fidelity; v distribuciji pri Stateri
Maneri Ensemble sta v osrčju oče Joe (klarinet, alt-, tenorsaksofon) in sin Mat Maneri, violist. Prvi je legendaren še izza šestdesetih - godbe se je spočetka učil od sosedovega čevljarja, zatem pa še pri nadaljevalcih dodekafonskih izsledkov Arnolda Schoenberga. Spričo slednje poteze je na svobodnjaškem prizorišču znan kot konceptualist mikrotonalne branže. Za razloček od številnih kolegov, kolegic z roba preživetja ima tudi redno plačo na katedri za kompozicijo in teorijo. Sin je bil v uku pri njem. Vse omenjeno pa nikakor ne pomeni, da Manerija ne poznata godbenega tveganja ali da je njuna "komorna glasba" neproduktivna.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
20. 10. 2003 | Mladina 42 | Kultura | Plošča
Maneri Ensemble sta v osrčju oče Joe (klarinet, alt-, tenorsaksofon) in sin Mat Maneri, violist. Prvi je legendaren še izza šestdesetih - godbe se je spočetka učil od sosedovega čevljarja, zatem pa še pri nadaljevalcih dodekafonskih izsledkov Arnolda Schoenberga. Spričo slednje poteze je na svobodnjaškem prizorišču znan kot konceptualist mikrotonalne branže. Za razloček od številnih kolegov, kolegic z roba preživetja ima tudi redno plačo na katedri za kompozicijo in teorijo. Sin je bil v uku pri njem. Vse omenjeno pa nikakor ne pomeni, da Manerija ne poznata godbenega tveganja ali da je njuna "komorna glasba" neproduktivna.
Nasprotno, v svoj ansambel, ki je nenehoma na spolzkih stičiščih med cerkvijo, filharmonijo in klubsko špelunko sta - po posredovanju par zavednih promotorjev - zbrala individualno močno, a obenem tako predano četverko, da njun redek način improvizacijske invencije učinkuje domala "neskončnostno". Okrog njiju je veliko finega intuitivnega jazza. Frontalna igrivost in ritmična radoživost se pojavljata samo vsake toliko in (tako rekoč) "suito" v treh delih nosita naprej, v neznano, predvsem pa smeleje, duhoviteje kakor na njunem prejšnjem, precej podobno zastavljenem albumu In Full Cry (ECM, 1997). Pianist Matthew Shipp je v takšni družbi pač manj perkusiven kot po navadi, več pesnikuje, svoja presenetljiva akordna zaporedja pa ponuja v krasno rabo pihalcu Maneriju, da lahko plete lamentacije. Družno delujeta pravzaprav kantavtorsko, seveda mišljeno v žlahtnem, ozgodovinjenem smislu izraza. Trobentar Roy Campbell se strogo oprijemlje naslova albuma, pojavlja se zredčen, dobro drži tenzije, komaj ponudi kak psevdosolo, zlasti pa je primerno jokav. Najbolj preseneča, kako dela godbo mladi violist, saj se sploh ne pridružuje očetni noti, temveč raje oblikuje ambiente, barva, ostri ali mehča robove. Kontrabasist Barre Phillips in bobnar Randy Peterson sta zadržana, izbruhneta samo sempatja. Zdi se, kakor da sekstet, nabran iz vseh generacij, izjemno različnih backgroundov in vplivov, niti noče doseči kaj "posebnega". Raje dela godbe navznoter, išče nianse v dinamiki, ima izjemen občutek za kolektiven timing in skupaj dosega tisto posebno stanje, spričo katerega se rado poreče brez patosa: "Our music is a secret order." V tem si je nekako blizek s projektom, ki ga je Roscoe Mitchell zasnoval kot Note Factory. Zelo domišljena lirika, primerna za vse, ki jim niso tuja svobodna, osebna dojemanja bluesa in gospela. Vsekakor pa izjemna vaja v koncentraciji; splača se odpreti uho.
* * * * 1/2