6. 11. 2003 | Mladina 44 | Kultura | Plošča
Gael Mevel Trio: Danses paralleles
CD, Leo Records 2003; distribucija Statera, naprodaj v Ploščarni
Na straneh dnevnega časopisja se v slepa, bolje mutasta pota razvija razžaljena kritiško-skladateljska debata o "zastarelosti" ali pač "navdihujočnosti" terčnega sozvočja v dandanašnjem glasbenem delu. Morebitna produktivnost takšne debate se je takojci sfižila, saj se je bila argumentacija v prid ubogi vseprisotni terci s formalne ravni skanalizirala na populistično, torej na recepcijo občinstva. O kakšnem drugem paralelizmu, da ne rečemo "dialektiki" glasbenega dela pa nič več besedi. Pač pa je govor živ o zunajglasbenem. Sicer obe skregani drži po malem trpita za istim - ravno "zunajglasbenega" ne marata, saj povzemajoč splošno umetnjakarsko dokso - vemo, da je zgodovinski proizvod meščanske razredne družbe 19. stoletja - baje ubija vzvišenost glasbe in vseobsegajočo metafiziko glasbenega oeuvre. Kot da že slednje v "nasebju" ni zadosten problem, ki ga vsakdanji poslušalec, meloman, fen lahko mimogrede razbere iz profanosti poročil o fajtu v tukajšnjem avtorskem glasbenem združenju.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
6. 11. 2003 | Mladina 44 | Kultura | Plošča
Na straneh dnevnega časopisja se v slepa, bolje mutasta pota razvija razžaljena kritiško-skladateljska debata o "zastarelosti" ali pač "navdihujočnosti" terčnega sozvočja v dandanašnjem glasbenem delu. Morebitna produktivnost takšne debate se je takojci sfižila, saj se je bila argumentacija v prid ubogi vseprisotni terci s formalne ravni skanalizirala na populistično, torej na recepcijo občinstva. O kakšnem drugem paralelizmu, da ne rečemo "dialektiki" glasbenega dela pa nič več besedi. Pač pa je govor živ o zunajglasbenem. Sicer obe skregani drži po malem trpita za istim - ravno "zunajglasbenega" ne marata, saj povzemajoč splošno umetnjakarsko dokso - vemo, da je zgodovinski proizvod meščanske razredne družbe 19. stoletja - baje ubija vzvišenost glasbe in vseobsegajočo metafiziko glasbenega oeuvre. Kot da že slednje v "nasebju" ni zadosten problem, ki ga vsakdanji poslušalec, meloman, fen lahko mimogrede razbere iz profanosti poročil o fajtu v tukajšnjem avtorskem glasbenem združenju.
Čemu takšen dnevno-političen uvod v sijajno godbo "jazzovskega" tria francoskega pianista Gaela Mevela? Preprosto zato, ker so takšna vprašanja odvečna. Zunajglasbeno, socialno, psihološko, politično je že del prefinjenega glasbenega tkanja tria, kjer terca svoje mesto zatavano funkcionalno najde kot pokveka, ne pa kot obči slušni oprijemek v atematizmu godb, ki so jih povsem napak označili za "a-tonalne". Trio zares igra plese in pleše, giba v igri. Le da so pertinentne poteze v iz jazza izvedeni igri širše in se jih ne da zvesti ne na melodijski ali ritemski ne na harmonski, zvenski, kolorističen vidik. Oblike, slogovni obrazci - pa se kakšen valček hitro izriše - so pritajeni, razčlenjeni, paralelni in prekrižajoči se. Forma je torej težje berljiva, a je povsem razkrita v naboju, ki ga v tihi, meditativni igri prinašajo Mevel, basist Jean-Jacques Avenel in tolkalec Thierry Waziniak. Izvrsten klavirski trio je tole, z igro v sozvočju. Samo z muziko in sploh glasbeniško držo je sozvočje nekaj več kot glasbeni formalni element, kakršen je domačni interval, ki ga použijemo ob goveji župi.
* * * * 1/2
