Jeff Parker : Like-Coping
CD, Delmark Records 2003; distribucija Statera, na prodaj v Ploščarni
Električni jazzovski kitarist Jeff Parker se je že tako vsidral v fonospomin jazzovskega poslušalskega občestva, med drugim odigral v Ljubljani z "nesrečniki" Tortoise, da prvenec ni presenečenje. Niti ne, da ga snema za založbo Delmark, ki je do tega albuma verno izdajala muziko postav, v katerih je sodeloval ali jih je celo sooblikoval, začenši s Chicago Underground Triom oz. njegovo orkestrsko izvedenko. Parker je vešč kitarist, ki fetišistično vztraja na mehkobnem, zapacanem tonu, ki v jazzkitari kraljuje vsaj od kanona Wesa Montgomeryja; pol stoletja reproduciranja razpoznavnega zvenenja, ki dolgočasi, iritira, spravi poslušalca v varne slušne horizonte ali pa zintrigira z delikatnostjo, finesami. Like-Coping je album tria s Čikagovcema Chadom Taylorjem (bobni, klasična kitara, vibrafon) in Chrisom Lopesom (bas, flavta).
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Električni jazzovski kitarist Jeff Parker se je že tako vsidral v fonospomin jazzovskega poslušalskega občestva, med drugim odigral v Ljubljani z "nesrečniki" Tortoise, da prvenec ni presenečenje. Niti ne, da ga snema za založbo Delmark, ki je do tega albuma verno izdajala muziko postav, v katerih je sodeloval ali jih je celo sooblikoval, začenši s Chicago Underground Triom oz. njegovo orkestrsko izvedenko. Parker je vešč kitarist, ki fetišistično vztraja na mehkobnem, zapacanem tonu, ki v jazzkitari kraljuje vsaj od kanona Wesa Montgomeryja; pol stoletja reproduciranja razpoznavnega zvenenja, ki dolgočasi, iritira, spravi poslušalca v varne slušne horizonte ali pa zintrigira z delikatnostjo, finesami. Like-Coping je album tria s Čikagovcema Chadom Taylorjem (bobni, klasična kitara, vibrafon) in Chrisom Lopesom (bas, flavta).
Komadi izhajajo iz jazzovskega tematizma, neobopovske manire, skorajda hecne ležernosti, ki zaspano gunca. Vendar je v igri toliko hecnih potez, iskanja in rešitev znotraj harmonsko-ritemskih "danosti", da je to po dolgem času presenetljivo svež album sicer na posluh zgodovinsko dokazanega in izčrpanega formata. Rešuje ga tudi vsaj malce bolj barvit inštrumentarij. Toda široka Parkerjeva obzorja in neortodoksen način improviziranja, pletenja akordov z melodijo, barvanja in ukrasov, ga v strumni igri delajo za malce drugačnega. Kitaristov poudarek, da je v zadregi, ko mu po jazzovsko pripisujejo "lidersko vlogo", sam pa nanjo ne more pristati in zatorej na pomoč kliče dobra glasbena prijatelja, se je izkazal za več kot glasbeni razmislek. Ravno iskanje izjemnih osebnosti, genijev je sodobni jazz večkrat zatolklo kakor potegnilo iz mirujočnosti. Parker na srečo črpa iz vseh počeznih sodelovanj. Tudi zato mu je uspelo posneti spodoben umirjen "avtorski prvenec", ki je zanj več kot zgolj glasbeni artefakt.
* * * * -
