Fred Anderson: Back at the Velvet Lounge

Zgodba o domala 75-letnem tenorsaksofonistu, mentorju, učitelju, podporniku je naravnost impozantna: Fred Anderson s svojim fokusiranim načinom življenja in dela pooseblja ameriški free jazz - prezirano, pa ponosno godbo. Spočetka je bil Anderson skromen, predan, komaj opazen sopotnik-sugestivec v Združenju za napredek kreativnih glasbenikov (AACM) v Chicagu, znalec vseh jazzovskih in "objazzovskih" "žanrov", tipičen gojenec stare, neusmiljene "šole". Takšnih med živimi ni več ko petdeset. Med njimi jih je precej, ki so igrali dolga desetletja, pa bili obenem komaj dokumentirani. Založba Delmark se dandanašnji z intenzivnimi edicijami prenekaterim oddolži tudi za nazaj.

Na pričujočem albumu pisec spremne besede po imenu Michael Jackson poda krasen zgled za "proletarsko zgodovinsko antropologijo" na južnem koncu Chicaga. Tam je tudi Velvet Lounge, že 21. leto Andersonova zasebna špelunka - v becirku, kjer so leta 1935 našteli več kot 400 (!) jazzovskih klubov, je luknja z visoko dvignjeno zastavo poslednji branik svobode, ko neomajno dosega učinke, ki jim radi rečemo "as serious as your life"; prostor za odprte godbe. Na odru majhnega-velikega kluba Velvet Lounge se je pod budnim očesom Freda Andersona med mnogimi danes slavnimi čikaškimi muzičisti obrusil tudi, denimo, Ken Vandermark, preden je šel na svojo pot; ta pa se zmerom znova vrača tudi na kraj zločina, če je le čas, igrat z mojstrom.

Vsakršna pot v svobodni godbi pa je zmerom in povsod negotova, zato jo je Anderson zdiscipliniral v peklenski "kult dela": Pospravljanje, prezračevanje kluba ob šestih zjutraj, zajtrk, tri ure saksofona dopoldan, še dve popoldan, zvečer pa bodisi nastop, intenzivno poslušanje kolegov, morda kak razgovor, prisluh novi plošči, razmislek o poslanstvu. In redno delo za šankom - Anderson ima namreč izdelano filozofijo aktivnega špilavca, ki pogostoma tudi streže gostom pivo. Temu se reče odnos do prostora: med točajem, čistilcem, programerjem in frontmanom ni nikakršne razlike. Priznanje je prišlo pozno, toda vsaj prišlo je - dvomljiva, a pomembna revija Down Beat, ki je uničila ali prezrla že toliko karier, je lani priobčila trditev, ki si je želi vsak muzičist: "(...) Anderson's sonic vocabulary is now completely his own." Dejansko je starec do konca osvobojen, tako zelo dober, dostopen, ko prezentira svoj zvočni historiat. Med današnjimi tenoristi ima takšen rang in domet kvečjemu še Sonny Rollins. V strastni, neusmiljeni, človeški igri se mladostnemu veteranu Andersonu pridružujejo kitarista Jeff Parker in Harrison Bankhead, basist Tatsu Aoki, bobnar Chad Taylor in najmlajši gojenec iz Velvet Lounge - osupljivo nadarjen trobentar Maurice Brown.

* * * * *