John Wolf Brennan, Peggy Lee, Dylan Van Der Schyff: Zero Heroes
CD, Leo Records 2003; distribucija Statera, na prodaj v Ploščarni
Prvi med naštetimi, Brennan, bi lahko obveljal celo za neformalnega čelnika tria. Bil je povabljen v špil kot "ugleden", "gostujoči" artist, ki s seboj prinese znotiran, skiciran komad, dva. V švicarskem Luzernu delujoči Irec je za tole cedejko, ki je koncertni posnetek žgolečega tria v kanadskem Vancouverju ipred dveh let, zapisal, da je šlo za značilen zmenek na slepo. Ponavadi do njih pripelje zamisel glasbenikov in organizatorjev koncertov. Bila je idealna "situacija nove glasbe" (kakor se je svoje dni naslovila oddaja na Radiu Študent), še posebej če so glasbeniki sposobni reč odimprovizirati. Srečanje "lokalnega" kanadskega dueta, čelistke Peggy Lee in tolkalca van der Schyffa z njim, pianistom, ki glasbeno orodje rad preparira, je bilo uspelo, saj so se v prvi skupni igri ujeli.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Prvi med naštetimi, Brennan, bi lahko obveljal celo za neformalnega čelnika tria. Bil je povabljen v špil kot "ugleden", "gostujoči" artist, ki s seboj prinese znotiran, skiciran komad, dva. V švicarskem Luzernu delujoči Irec je za tole cedejko, ki je koncertni posnetek žgolečega tria v kanadskem Vancouverju ipred dveh let, zapisal, da je šlo za značilen zmenek na slepo. Ponavadi do njih pripelje zamisel glasbenikov in organizatorjev koncertov. Bila je idealna "situacija nove glasbe" (kakor se je svoje dni naslovila oddaja na Radiu Študent), še posebej če so glasbeniki sposobni reč odimprovizirati. Srečanje "lokalnega" kanadskega dueta, čelistke Peggy Lee in tolkalca van der Schyffa z njim, pianistom, ki glasbeno orodje rad preparira, je bilo uspelo, saj so se v prvi skupni igri ujeli.
Zastavek v igri je še vedno izziv za glasbenika, glasbenico, ki jima je do sinergijskih vzgibov skoz improvizacijo, ohlapen vnaprejšen dogovor, celo spisan komad, ki se lahko sesede ali pa zatava v nepredvidljive smeri. Toda tu ni tako velikega misterija ali alkimije, kakor se rado domneva. Glasbeniško občestvo v improvizacijski igri izšolanih glasbenikov (tudi "formalno šolanih" in obrušenih skoz prakso nastopanj, sodelovanj) natančno ve, s kakšnim gradivom rokuje, kakšni so manira, glasbene preference, ozadja. Vsak prihaja s svojo prtljago, pripravljenostjo, zvedavostjo in neznosnim imperativom ustvarjanja skoz tako senzibilno prakso, kakor je "delanje godbe" v nadvse delikatni socialni komunikacijski situaciji. Zero Heroes je sijajna lekcija iz medsebojnega poslušanja, iskanja skupne podlage in ujetega načina dramatične igre, ki je tonsko "tečna", v zvenenju moderna in arhaična obenem, resnobno zavzeta in igriva. Pač, improavant trio, ki mu je blazno pasalo igranje in kombiniranje glasbenih potez širokih obzorij. Izcimilo se je več kakor običajno.
* * * * 1/2
