4 Walls: Which Side are you On
CD, Red Note 2004; distribucija Konkurrent
Banda štirih, kričač in pevec Phil Minton, pianist Veryan Weston, pankbasovec Luc Ex in bobnar Miachel Vatcher, postavljajo za današnje čase kar zagonetno, a neposredno merjeno vprašanje: Hudirja, na čigavi strani si/ste? Po tem, kar so nam zagodli pred mesecom na Skritih notah v Mariboru (glej Rodeov raport), je tu še ravno tedaj frišno izšel album. Ob njem igra srce, tolmači napredna misel, giba nedisciplinirano telo.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Banda štirih, kričač in pevec Phil Minton, pianist Veryan Weston, pankbasovec Luc Ex in bobnar Miachel Vatcher, postavljajo za današnje čase kar zagonetno, a neposredno merjeno vprašanje: Hudirja, na čigavi strani si/ste? Po tem, kar so nam zagodli pred mesecom na Skritih notah v Mariboru (glej Rodeov raport), je tu še ravno tedaj frišno izšel album. Ob njem igra srce, tolmači napredna misel, giba nedisciplinirano telo.
4 Walls so z njim potrjena pevska združba, ki z držo, izborom uglasbljenih pesmni, poem, nastopom, gestami, šusom dajejo nekaj, kar v godbah redkokdaj tako šarmantno zoprno udari na plan. Iz glasbenega gradiva in ekstraglasbenosti, ki se bo prej ali slej morala potrditi na zlikanem placu razvajenih konzumentov pesemskih oblik, spravljajo skupaj nekakšno glasbeno socialistično godbotvornost v vsej njeni heterogenosti, zadregah, historičnih spoznanjih, napetostih.
Nabor pesmi Ho Ši Minha (iz zaporniškega obdobja na Kitajskem), Jacquesa Brela, čudaškega avantpoeta Paula Hainesa, ameriške proletarske anonimke in spevom Roberta Schumanna je premišljen. Takšno je tudi sprehajanje improvizatorja in izjemnega interpreta pete besede Mintona med komponiranimi temami, muziciranje ostalih v ohlapno-strogi formi, kjer bas in boben drdrata strumno osnovno, dromljata , Weston pa izkazuje izjemen "pantonalen" talent prehajanja z ene oblike, obrazca v drugega. In ko vam banda sredi albuma zašili komad "Razredni boj" naenkrat ne veste, kje ste, a je sugestija premočna, da ga ne bi iz omrtvičenih kotov svojega spomina potegnili ven. To je močna plošča, ki ji ne manjka ironije, duhovitosti, spodnašanja udobnosti v glasbenih gestah in tudi zaresnega napora in mišljenske drže. Primer, kako opozicijski svobomisleci delajo krasne nove pesemce. In vprašanje terja odgovor!
* * * * *
