Actis Band: Garibaldi

Z zamudo razbiramo različne ravni, na katerih operira "italijanski jazz". Ni enoten, marveč gre kar za različne scene, klike, ene podprte, druge sprte, tretje v osami in untergruntu. Za nameček od zunaj v zateženem iskanju "nacionalne šole", skupnih potez, še radi zapretiravamo in nam zato sproti uhajajo distinkcije.

Vzemimo pri nas slišani Italian Instabile Orchestra, ki v splošnem navzven velja za ugledno orkestrsko združbo vseh, ki kaj pomenijo v Italiji. Je kar "uradna moderna združba", je že del mainstreama, ki je sicer potegnil marsikatero drzno godbeno potezo. Toda to ni vse. V tej luči poglejmo početje njegovega člana, saksofonista (tudi že videnega in slišanega) Carla Actisa Data. Je, zasluženo, del priznane italijanske srenje, po kateri se rado sklepa na splošno. Kakšen Gianni Gebia bo tu zvisel. Actis Band, kakor Instabile in pihalčeve prejšnje skupine, se je oddaljil od tradicionalnih in standardiziranih jazzovskih obrazcev, ki jih sicer tako vešče vnedogled reproducirajo jazzarji.

Actis Dato je pač dedič in tvorec novega, drznega v jazzu, ki ga je obenem začinil še s humorjem, gestami, ki naj bi bile smešne, humorne, veseloigrive.Tale postava gre za prst čez; je po malem elektrificirana, igra na zven benda, na rockovsko fankovski pulz, ki sicer lahko znotraj prekodiranega "žanra" zazveni kot novacija, a to ravno ni. Morda na italijanskem. Tematizem in aranžirani deli komadov v osnovi izdajajo jazzovsko poreklo muzičistov. Garibaldi, kakor prejšnji album Don Quijote, vseeno nudi dovolj glasbenega udobja in zoprnije skupaj, da na newyorških in tokijskih vrtovih paslo uho razpozna fine momente in celo zagon, ki ni samemu sebi namen. Prikrade se kar spodoben žur, dovolj izviren in ne posnemujoč. Nalašč za cerkljansko jazzfešto.

* * * * -