Aki Takase & Rudi Mahall: The Desert

S tem albumom se delno vračamo na lanskoletni festival jazza v Cerknem, kjer je z bendom muzicirala ameriška Japonka, upičena, ekscentrična pianistka Aki Takase. Druščina je rolala muziko Fatsa Wallerja vse tja do ponarodele pesemce Ain't Misbehavin'. V njej na žalost ni bilo nemškega bariton in basklarinetista Rudija Mahalla, ki skupino z zavidljivo veščino in popolno predanostjo "mehkolesnemu" pihalu daje ton, barvo, na tone jazzologije. Je eden tistih kuščarjev, ki mirno plava v jazzovski zgodovini in jo nadgrajuje z modernistično glasbeno miselnostjo.

The Desert je duet kratkih improvizacijskih skladb, delno napisanih, delno odigranih "on the spot". To so prave zagonetne miniature, za nameček še nenavadno naslovljene, denimo po rusko "Voskresenie" (nedelja), "Raskaz" (pripoved), "Pirodjok" (mala pita) in ob vseh drugih posladkih, desertih tvorijo sladkotvorno godbo. "Čistost in sladkost" v muziki je fina, delikatna in živahna. Sladkarije so kompleksne, a ponekod povsem preprosto igrive v melodiji sunkovizih intervalov. Ves čas po malem svingajo, prehajajo z enega roba do drugega. Oba muzičista pa ritmizirata, zamujata, prej opuščata kot kopičita note, kar muziki daje krasno tenzijo.

Poslušalca vabita k njegovim lastnim dopolnitvam, vstavljanju v igro. Zares fina, duhovita in nepretenciozno domišljena plošča. Vsak "zunajglasbeni izgovor", ki tako sladi kot glasbeni deserti, je dober, da se godba izvije iz predvidljivih kontur tam, kjer najmanj pričakuješ. Jazz postaja standardizirana, kalsična oblika obrazcev, preskriptov, tematizmom; improvizatorji in sodobni komponisti, ki jazzirajo, mu s tega konca še dajo nekaj upanja, da ne bo pristal in obtičal v akademiziranemu okolju in se dokončno zaprl pred radovednimi ušesi. Res je, stara se kakor z njim glasbeniki, a Takeseja in Mahall sta v najboljših glasbenih letih. Skratka, še dogaja in po malem zeza.

* * * * +