Sur: Na jug

Če človek napiše glasbo za nekaj predstav, lahko nazadnje iz tega nastane bend, lahko nastane iz tega projekt. Dokaz je tale album.

Gre za orto psihedelike, ki bi imeli verjetno veliko več uspeha, če bi se s svojo muziko v osemdesetih letih priključili novoromantikom. Če bi želeli primerjavo, se mi zdijo hudo podobni drugi postavi Parafov (z ženskim vokalom), ki jih je, saj se spomnite, vodil menedžer Goran Lisica, ravno tisti, ki zdaj upravlja Dallas. Tudi Sur ima ženski vokal, tudi Sur se počasi odpravlja na svoje misije in tudi njegovim članom solze tečejo v ušesa.

Sur je podobno kot Paraf izredno melodičen in skrivnosten v besedilih. Solidna vokalistka bi bila lahko malce manj zapeta, je pa res, da je to eden redkih bendov - projektov, ki svoje pevke ne slači in ne kaže v javnosti, kar je tudi nekaj vredno. Za tiste, ki stvari ne šljivite, če ne dobite doze znanih not - Sur pri projektu Na jug podaja tudi svojo verzijo komada Naj ti poljub nariše ustnice, ki ga poznamo v izvedbi Zorana Predina.

Solidna, bolj ko ne ambientalna in nepretenciozna glasba. Predvsem za tiste, ki radi zraven muzike kaj pokadijo.

+ + + +