22. 8. 2004  |  Mladina 33  |  Kultura  |  Plošča

Alya: Alya

CD Menart, 2004

Ko takole ena plošča osvoji slovenske lestvice, jo moramo hočeš ali nočeš omeniti tudi v naši rubriki. Alya razturava. Z nekakšnim komercialnim pop rockom, z imidžem zelo pohotne napol nage najstnice, ki je pripravljena na vse. Med soliranjem kitar in visokoletečimi besedili oblečena v spodnje hlačke in rožnat modrc osvaja prave možakarje. No ja, če da beseda besedo tamle v Reformatorju, se družba hitro ohladi. Alya, ki bolj kot muziko prodaja sebe, nikogar posebej ne privlači in bolj kot po komadih je "punkovski" Pink podobna po imidžu, jasno samo, da je malo manj punkovska. Za vsak primer je tudi CD obarvan v roza barve.

Glasba? Korektno odigrana na žalost vse preveč spominja na primorske rokerice, ki so na naših tleh večino take glasbe že odpele, in to veliko bolje. Mimogrede, očitno je, da kdor vsaj nekaj pomeni v slovenskem popu, na tej plošči mora sodelovati. Bor Zuljan, Dare Kaurič, Jani Hace, Žare Pak, Gušti ... Fantje, upam, da se je izplačalo.

Besedila? Zadnjič sem slišal, da jih večino piše mama, ki je menda tudi najboljša prijateljica "slovenske Pink" ... Prisluhnimo enemu od tekstov, ki govorijo o Alyini plošči več kot naše pisanje: "Si pravi unikat, saj znaš želje brat, da želje so združile se, telo tvoje pove."

+