Nancy Sinatra

Nenehno vračanje istega? Pa poglejmo. Globalno estrado rolajo bejbe, ki jim takoj, ko odkljukaš ali joške ali rit ali zgledno depilirane noge, zmanjka teksta in razlogov za javno udejstvovanje, kar prevedeno v jezik zmernega feminizma pomeni, da k popredmetenju ženske prispevajo več kot celoletna pornografska produkcija.

Tudi Nancy Sinatra je leta 1966, na začetku svoje kratke, vendar sladke kariere, ki se je zaključila že pet let kasneje, stavila na joške, rit in zgledno depilirane dolge noge, toda to so bile zgolj fusnote ženske, ki je v prvi vrsti imela očeta Franka z lastno založbo (jep, "The Voice" je v duetu s hčerko prepeval Somethin' Stupid; si predstavljate fotra, ki bi pel z Britney Spears?), intimnega prijatelja in vplivnega pop & country ikonoklasta Leeja Hazlewooda ter njegov hit These Boots Are Made for Walkin', s katerim je naredila tisto, kar je obljubljala v besedilu: pohodila močnejši spol. Moški so ob Nancy, ikoni psihadelične generacije, postali manjši od pet njenih škornjev.

In hej, potem ko je v anonimnosti prešpricala cela tri desetletja minulega stoletja, se Nancy na zahtevo raznorodnih glasbenikov, fenov, ki vejo, kaj so guilty pleasures, in jih znajo temu primerno negovati, suvereno vrača v potrditev filozofske maksime, da so si stvari najbolj podobne takrat, ko so si najmanj podobne.

Zato naslov kratkega, vendar sladkega ploščka z enajstimi pesmimi, na katerem kraljuje prav njen pozabljeni, nikoli posebej čislani glas, ni potreben. Kdor ve, ve. Kdor ne ve, bo vedel, če bo znal slišati. Vsi drugačni, vsi fenomenalni v španoviji z Nancy - prvi, a ne edini - so Joey Burns in John Convertino (Calexico), Morrissey, Steven Van Zandt, Thurston Moore (Sonic Youth), Jarvis Cocker in nenazadnje U2. Najlepša vrnitev domov po Loretti Lynn in njenem albumu Van Lear Rose.

+ + + + +