13. 12. 2004 | Mladina 49 | Kultura | Plošča
Joelle Leandre: For Flowers
CD, Leo Records 2004; jazzandbluesweb.com
Končno prava improvizacijska fonična slast izpod rok, iz glav in teles improvizatorjev. Pičimo kar naravnost; že dolgo nam ni bila dana v slišanje tako posebna, "staronova" skupinska igra, polna drame, obratov, premišljenih in impulzivnih odzivanj in tako pregnanega instantnega skladanja. Francoska basistka, improvizatorka, izvajalka lastnih kompozicij-skic, dolgoletna stalnica na sceni, Joelle Lenadre je nekako bila povabljena kot vodja tega "projekta", kakor se vse bolj butasto slišijo nazivi za naročeno-povabljena ali sponzorsko podprta javna ustvarjalna, obrtniška, se pravi "ars" dela (cf. "javni projektni razpisi MK"). "Komisionarji" so bili v tem primeru doma pri jazz festivalu La Villette na Francoskem. Z Leandrovo so muzicirali: violinist Mat Maneri, bobnar Christophe Marquet in elektrofonik Joel Ryan.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
13. 12. 2004 | Mladina 49 | Kultura | Plošča
Končno prava improvizacijska fonična slast izpod rok, iz glav in teles improvizatorjev. Pičimo kar naravnost; že dolgo nam ni bila dana v slišanje tako posebna, "staronova" skupinska igra, polna drame, obratov, premišljenih in impulzivnih odzivanj in tako pregnanega instantnega skladanja. Francoska basistka, improvizatorka, izvajalka lastnih kompozicij-skic, dolgoletna stalnica na sceni, Joelle Lenadre je nekako bila povabljena kot vodja tega "projekta", kakor se vse bolj butasto slišijo nazivi za naročeno-povabljena ali sponzorsko podprta javna ustvarjalna, obrtniška, se pravi "ars" dela (cf. "javni projektni razpisi MK"). "Komisionarji" so bili v tem primeru doma pri jazz festivalu La Villette na Francoskem. Z Leandrovo so muzicirali: violinist Mat Maneri, bobnar Christophe Marquet in elektrofonik Joel Ryan.
Izid je prava mala sijajno zafrknjena orkestrska godba, ki je polna muzične naracije, dramatičnih zasukov, improvizacijskih "mekgafinov". Iz orkestrskega navideznega kopičenja strunske mase, kar dela elektrofonik (še bi takšnega senzibilnega glasbenega rokovanja z elektronskimi generatorji in računalniško vodenimi-obdelanimi zvoki, toni, šumi), se tok znajde v meditativni tišini, pa spet v divjanju, ob katerem se vsi neznansko resno zabavajo. Res, če slušatelja malo višjih (se pravi, normalnih) glasbenih zahtev, ki tipa za poštenimi špili, danes komajda kje vsaj očara kakšen detajl, komad, bobnarjeva ataka ali strunska poteza, mu Leandrova in trije sodrugi vrnejo z albumom, ki vrača vero celo v "končni produkt" - album - kar je pri improvizirani godbi itak feler. Toda "Za rožce" (hibiscus je super, tulipe nič manj) je točno to - sijajna improvizirana, tečna, ne tečnobna, z zagonom obložena godba, ki celo prek posrednika - tonskega posnetka - takoj "prži". Proti doksi terorja napisanega / skladanega v godbah in iz nje izšlega ideološkega sklepa, da je pač samo (zahodni) skladatelj sposoben reflektirati, "razumeti", pač ponavljamo znano, da ta privilegij že zdavnaj oziroma nikdar ni bil rezerviran samo za ta razred glasbenikov, marveč tudi za godce, muzičiste. Naj si nejevernik nasuje teh rožic, pa bo uslišal vraga. Krasna nova muzika.
+ + + + +