16. 12. 2004 | Mladina 50 | Kultura | Plošča
Peter Broetzmann Chicago Tentet: Signs
CD 03, OkkaDisk, www.jazzandbluesweb.com
Jazz je dobro polje za vsako teorijo, ki se ubada z regresijo (poslušanja): gradivo je lahko desetletja "v prahi", pa potem kaj od njega mahoma pokuka na plano - kot "obdelava", referenca, "poklon" ali, to še najredkeje, skoz muzično formacijo. Problem nastane, kadar muzična formacija, ki orje "po starem" (in tudi "na star način"), zveni "novo" in ne ustreza trendy, uradnim jazzovskim formam in normam. Izmika se namreč, terja tenak posluh, pascalovsko rečeno: [formacija bi sploh] ne iskala, ko bi že ne bila našla.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
16. 12. 2004 | Mladina 50 | Kultura | Plošča
Jazz je dobro polje za vsako teorijo, ki se ubada z regresijo (poslušanja): gradivo je lahko desetletja "v prahi", pa potem kaj od njega mahoma pokuka na plano - kot "obdelava", referenca, "poklon" ali, to še najredkeje, skoz muzično formacijo. Problem nastane, kadar muzična formacija, ki orje "po starem" (in tudi "na star način"), zveni "novo" in ne ustreza trendy, uradnim jazzovskim formam in normam. Izmika se namreč, terja tenak posluh, pascalovsko rečeno: [formacija bi sploh] ne iskala, ko bi že ne bila našla.
Vrli Broetzmannov čikaški tentet je takšne baže; sega čez desetletja, a je "od danes" in očitno ni vrgel poslednje karte. V jazzu je že historično prav malo takšnih formacij - po velikosti gredo med combo in bigband - ki so prelomne. Linija rada črpa pri Armstrongu in Hot Five "plus", nadaljevalci z uspelimi okteti, noneti, tenteti ... so Charles Mingus, Miles Davis, Sun Ra, Cecil Taylor, Ornette Coleman, David Murray, Henry Threadgill, Roscoe Mitchell ... Dobra druščina, peklenski standard, tvegane formacije: špilavsko, logistično, intersubjektivno.
Broetzmann in tovarišija niso v neznanem. Po svojem bistvu razprtemu ušesu povedo, da so blue banda, ki swinga, da je veselje, in ve, kako dozirati avant vložke, da poda kritiko akademije. Akademija so fantje pravzaprav že kar sami. Zgodbo o jazzu so vzeli v svoje roke, da bi ne bilo še več nesporazumov, maličenj, cenzur, kleščenj. Le preverite kdaj, kam vse sežejo lovke tega tenteta! Njegovi pihalci, zdaj kričači zdaj subtilci, so Ken Vandermark, Mats Gustafsson, Mars Williams in Peter Broetzmann, en trobilec je "dramaturg-mislec" Joe McPhee, njegov kolega na trombonu je močni Jeb Bishop, strunarja sta industrijska delavca - čelist Fred Lonberg-Holm in basist Kent Kessler, za bobni in na raznih tolkalih pa sta Michael Zerang in Hamid Drake, ki umeta povzeti vse svetovne godbe. Spet so izdali krasen album (istočasno s še enim: Images). Sofinansiral ju je Vandermark osebno, z deležem svoje MacArthurjeve nagrade.
+ + + + +
