Atomic / School Days: Nuclear Assembly Hall

Intenzivno sodelovanje med Čikagovci in Skandinavci tokrat navzkriž pari kontrabasista (Ingebrigt Haker Flaten) in bobnarja (Paal Nilssen-Love). Naslov cedejk je torej že zato pravšen: obadva sta namreč člana obeh nuklearnih družin, tako peterice Atomic kakor peterice School Days. Obe zasedbi že poznamo z bližnjih nastopov v živo, obe umeta tvoriti "energetsko" polne, sočne, igrive, utrgane godbene kose: zdaj komponirane zdaj spet ne oziroma samo napol. Pristop spominja na blodnjak po, recimo temu: mentalni samopodobi nekega jazzista. Kot tak je album prikladen tudi za sleherno uho, ki se pod krinko ljubezni do "tradicije" rado poglablja v zgubljena, vnovič najdena in premenjana interna muzikantska izročila, predvsem pa album ne more razočarati nikogar, ki ima med razkošnim podajanjem kolektivnega osebja rad pikantne osebne štorije, drzne, duhovite preskoke, premolke, efektna razpihavanja, bezanje v nepoznano mišljenino.

Precej čudaških momentov se v tej ediciji namenja zgodovini evropske konkretne, kabarejske in proletarske godbe, plemenitijo jih klišejske ritmične barabije z območja rock in opposition, zdaj pa zdaj se oglasi nabrita klasicistična briljanca, oktet pa se tudi neženirano in zavzeto norčuje iz foteljarske blaziranosti v kakšnem bigbandu, saj njega člani zvenijo, ko da bi sedeli na žebljih oziroma imeli mevlje v riti. Čez vse to gradivo se pne jazz, ki je jazz veščakov, kolikor more biti znamenje za veščino v jazzu: zapolnjeno, pošteno, pa takojci spet odmaknjeno in s tem "pošteno nepošteno" razmerje do drugih muzik. Jazz ima za vpeljavo tovrstne dialektike izjemno orodje, reče se mu: blues. In z bluesom se potem ne poudari samo posebna socialna, razredna nota muzičista-izvajalca, ustvari štimunga, razgali atmosfera, ne: obenem z bluesom prideta tudi ukradeni čas in dodatna svoboda. Kakor je drugi disk v pričujoči kombinaciji formalno svobodnejši, tako je tudi zmerom bolj blue, razpotegnjen v bes in nekam dol, kjer pa ni mraka. A kaj, ko tudi svetlobe ni. Tam se igra na predano, transparentno abstrakcijo, na ekstreme, tam se jemlje prostor na veliko. Gornjeomenjenca iz "ritmične sekcije" imata za to izjemen timing. Drugi snovalci, garači v precej nori godbi so Magnus Broo (trobenta), Jeb Bishop (trombon), pihata Fredrik Ljungkvist in Ken Vandermark, pianist je Havard Wiik, vibrafonist pa Kjell Nordesson. Charles Mingus je imel zgodovinski prav: Tudi tako se lahko soočajo, pletejo raznolike muzike.

+ + + +