Street's Disciple
Sony Urban Music, 2004, dvojni CD
Kadar človeku pride na uho, da kakšen muzičist trenutno ždi v studiu in pripravlja dvojni album, je to že precej resen, alarmanten znak, da dotičnemu ustvarjalcu zmanjkuje samokritike - da torej na neki točki, ko bi moral sfiltrirati nastajajoč material in se odločiti, katero reč je vredno dati na svitlo, in katera naj roma v nepovrat ne zmore ločiti dolgocajtnega šita od kvalitetne ali vsaj korektne robe. Če je dotični raper, je strah še toliko bolj upravičen - dejstvo namreč je, da je že navaden album za večino prehud zalogaj in to dejstvo potem skrivajo za remiksi in vseh sort featuringi. Je pa po drugi strani tudi res, da vsaj tu obdelovanega lahko razumem - predzadnji album so mu namreč ukradli in ga na net obesili v še ne zmiksani obliki, tako da je bil potem prisiljen na hitro izdati štof, namenjen nepovratu in s tem vsaj delno rešil investicijo v studijske ure. Ko je zadeva posneta, pač mora ven, drugače bo z njo zaslužil kdo drug.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Kadar človeku pride na uho, da kakšen muzičist trenutno ždi v studiu in pripravlja dvojni album, je to že precej resen, alarmanten znak, da dotičnemu ustvarjalcu zmanjkuje samokritike - da torej na neki točki, ko bi moral sfiltrirati nastajajoč material in se odločiti, katero reč je vredno dati na svitlo, in katera naj roma v nepovrat ne zmore ločiti dolgocajtnega šita od kvalitetne ali vsaj korektne robe. Če je dotični raper, je strah še toliko bolj upravičen - dejstvo namreč je, da je že navaden album za večino prehud zalogaj in to dejstvo potem skrivajo za remiksi in vseh sort featuringi. Je pa po drugi strani tudi res, da vsaj tu obdelovanega lahko razumem - predzadnji album so mu namreč ukradli in ga na net obesili v še ne zmiksani obliki, tako da je bil potem prisiljen na hitro izdati štof, namenjen nepovratu in s tem vsaj delno rešil investicijo v studijske ure. Ko je zadeva posneta, pač mora ven, drugače bo z njo zaslužil kdo drug.
In tako potem dobimo shizofrene izdelke, kot je tale dvojni Ulični učenec, ki je očitno narejen po principu old school angleških vodovodnih pip, tistih z ločenima cevkama za mrzlo in vročo vodo pri katerih te bodisi zebe bodisi pokropa. Nas se na nekaterih komadih Street's Disciple jasno pokaže kot totalen car in obvladač, recimo v groovy, z basovsko špuro zmodelirani ulični drami Thief's Theme, v na delta bluesu sezidani medgeneracijski mostogradnji Bridging The Gap, pa v motivacijskem pro-black kdo-je-kdoju These Are Our Heroes in v hudem eksamplu storytellinga Sekou Story. Pri kontra-bushevski poemi American Way se nam pri refrenu in beatu že pojavijo dvomi, če s hudimi besedili v kiticah sploh misli resno. A kljub temu - če bi tem brez dvoma hudim komadom dodali še več kot korektne A Message To The Feds, Nazareth Savage, Disciple, Live Now in Getting Married bi imel Nas v diskografiji prav vzoren izdelek. Če ... če ne bi vsega pokvaril s popolnoma neposlušlijivimi cheezy žolcarijami tipa No One Else In The Room in Just A Moment, o katerih raje ne bi, da me ne bo spet kje zabolelo. Škoda pač je, da se mora rapajoča legenda kot je Nas - ki je v vseh pogledih še vedno eden boljših klepetačev v špilu - pečati s podpovprečnimi producenti in drugorazrednimi pevači ... Hej, tip je pred desetimi leti z Illmaticom postavil standard, dajte mu no vsaj osnoven respect. Če bi torej Nasu lahko dal en nasvet bi mu rekel takole: Ne se tolk ukvarjat s tem, kako dat stvari ven pred pirati, ampak raje vzem v roke telefon pa poklič kakšnga u redu producenta ... sej jih veš: Primo, 9th Wonder, Scott Storch, Madlib, Spinna ... Škoda res, da moramo tole reč na enojno dozo reducirati sami ...
+ + +
