Jan Plestenjak: Do raja

Plošča Do raja je Plestenjakova nova postaja. Vse popularnejši slovenski popevkar in lepotec je storil hud korak naprej, čeprav mi ni povsem jasno, ali gre za odraščanje in je marsikateri projekt pred tem zagrabil v pubertetniški ihti ali je morda zgolj začel spoznavati v okolici ljudi, ki niso samo pripadniki naduvane šminkerske rase.

Razprodani koncerti ga počasi lansirajo na pozicije, ki jih je doslej obvladovala veteranska kantavtorska falanga (Predin, Kreslin, pa tudi Balašević in Dragojević), kar je gotovo razumljivo, saj omenjeni mojstri desetletja niso ponudili nič pretresljivo novega, Plestenjak pa je s svojim latino-balkan štosom za slovensko pop(evkarsko) prizorišče pravzaprav svežina. Za valentinovo je gladko pometel tudi s Fredijem, ki je na ljubljanskem Razstavišču menda prodal polovico manj vstopnic od gorenjsko-primorskega Iglesiasa. Sicer pa je to razumljivo, ker Plestenjak ni one hit wonder, Frediju pa je to morda celo usojeno.

Na novem proizvodu je Plestenjak pomešal nekakšno slovensko različico latino popevk z zvokom Orienta in Balkana. Dobro obveščeni namigujejo na poskus osvojitve jugo trgov in dejansko, bolj ko poslušate tele zvoke, več primesi TV Pinka slišite v okolici. Muzika je izvrstno posneta, aranžmaji so dodelani bolj, kot smo v slovenski glasbi navajeni ... Plestenjak počasi pili tudi svoj vokal in celo besedila niso več tako patetična kot pri nekaterih prejšnjih projektih.

Je pa Jan Plestenjak še vedno (kao) romantik, ki komade piše za žensko publiko, tako da že podatek, da je ovitek posnet doma pri Blažu Ogorevcu (na WC-ju, kjer strašijo duhovi), odpira neko novo Plestenjakovo poglavje. Da o cigareti, ki jo kadi na hrbtni strani ovitka, in o njegovi biografiji, ki je pravkar izšla, niti ne govorimo. Po drugi strani se zdi, da bo Plestenjaku končno uspelo tudi z velikim hitom, to je peti komad s CD-ja duet Iz pekla do Raja.

+ + + +