13. 3. 2005 | Mladina 10 | Kultura | Plošča
Michael Renkel & Luca Venitucci: Still
CD, L'innomable 2004; www.linnomable.com
Še dobro, da se skesano spomnimo, da imamo v teh krajih celo založbe, majhne, fleksibilne, a zato programsko politično ostre, z distinktivnim okusom za svobodne godbe, za svobodo v godbi, za godbe v svobodi, z željo, da bi prezentirale nekaj odprtega glasbenega sveta. Ker je tole že tretji založniški proizvod tovariša "Rušilca", sicer sukalca godb v oddaji Radia Študent "Godbeni imperializem", se takojci postavlja vprašanje: Koliko glasbenikov iz Slovenije bi si lahko priigralo vstopnico za plošček pri L'innomable? Odgovor, ki je naš, ne Lukata Zeja, je okrogla nula, ali komajda do enice z vedrim optimizmom in kancem domačijskega protekcionizma.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
13. 3. 2005 | Mladina 10 | Kultura | Plošča
Še dobro, da se skesano spomnimo, da imamo v teh krajih celo založbe, majhne, fleksibilne, a zato programsko politično ostre, z distinktivnim okusom za svobodne godbe, za svobodo v godbi, za godbe v svobodi, z željo, da bi prezentirale nekaj odprtega glasbenega sveta. Ker je tole že tretji založniški proizvod tovariša "Rušilca", sicer sukalca godb v oddaji Radia Študent "Godbeni imperializem", se takojci postavlja vprašanje: Koliko glasbenikov iz Slovenije bi si lahko priigralo vstopnico za plošček pri L'innomable? Odgovor, ki je naš, ne Lukata Zeja, je okrogla nula, ali komajda do enice z vedrim optimizmom in kancem domačijskega protekcionizma.
Z drugimi besedami, tovrstno svobodno improvizacijsko igro pri nas sicer prakticirajo, a težko bi rekli, da se je zares kaj dramatičnega premaknilo. Zato pa duet Renkel - Venitucci, prvi je strunar, drugi pa zvočilec, ropotalec in harmonikar streže z bogatimi hodi improvizacijske igre, ki vsebujejo tako flope in imenitne kose. Renkel je spodoben (ex-"klasičen", hudo napačen naziv) kitarist. No, toliko je že "klasičen", da tehnično dovršeno in z občutkom za barvo in zvenenje hiti k drugačni glasbenosti, tisti, ki jo komajda zapopade celo t.i. sodobna kitarska kompozicija (če to niso "stari" Zornovi kosi za Chadbournea oziroma Ribota). V nasprotju z dokso, da le ima le institucionalizirani skladatelj posvečeni ključ do konceptualnih rešitev in glasbenih problemov.
A zaresno presenečenje je Venitucci. Bedno smo pozabili, da se z drobnimi zvočili da tako fino igrati in tkati, ne kopičiti, tleske, šume, piske, a še bolj nam je ušlo, da je tudi harmonika super improvizacijski inštrument (improfriki so jo pogosto rabili; včasih jo je hecno igral Han Bennink, pa koribantsko jo je švedral Willem Breuker, celo Irene Schweitzer, se pravi veterani evropske svobodne improvitacije). Venitucci je drobnoslušen iskalec sozvočij s kitaro, pantonalnega iskanja tona, zvena in pomenske tišine. Dobro deneta. Naklada je ekskluzivnih 150 ali nekaj takega. Zatorej, navali narode pantonalcev! Z nekaj slušne in "neposlušne" ekskluzive se še velja postaviti.
+ + + +
