25. 3. 2005 | Mladina 12 | Kultura | Plošča
Anthony Braxton: Solo (Milano) 1979 Vol. 2
CD, Leo Records 2004; www.jazzandbluesweb.com
Profesor letos praznuje šestdesetletnico. Dogodek verjetno ne bo zaokrožil kot velepomembna vest v iz hipnosti naphanih občilih. Obeležitve bodo slovesno skromne, a primerne. Na evropskih tleh bodo na avstrijskih otokih nove muzike, jazza in improviziranih godb. No, kakšna jazzovska revija, kar se že po malem dogaja, bo njegov portret že spravila na naslovnico. Zaradi zoprnije bomo čekirali trdnjavo Down Beat, ki sicer Anthonyju Braxtonu ni ravno tuja, ne pa tudi vedno naklonjena. Vsekakor ni bila ignorantska, drugače pred leti ob 50letnici revije ne bi v izbrano številko uvrstila intervjuja z njim. Je bil tisti ali kateri drug intervju, kjer je Braxton izjavil, da si nič na svetu ne želi bolj, kakor na koncertu pogledati največjega med pevci, tistega "pizduna", Franka Sinatro, da ga vsaj zasluti v veličini, ki je takoooo ameriška. Profesor je bil vedno poln takšnih lucidnosti.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
25. 3. 2005 | Mladina 12 | Kultura | Plošča
Profesor letos praznuje šestdesetletnico. Dogodek verjetno ne bo zaokrožil kot velepomembna vest v iz hipnosti naphanih občilih. Obeležitve bodo slovesno skromne, a primerne. Na evropskih tleh bodo na avstrijskih otokih nove muzike, jazza in improviziranih godb. No, kakšna jazzovska revija, kar se že po malem dogaja, bo njegov portret že spravila na naslovnico. Zaradi zoprnije bomo čekirali trdnjavo Down Beat, ki sicer Anthonyju Braxtonu ni ravno tuja, ne pa tudi vedno naklonjena. Vsekakor ni bila ignorantska, drugače pred leti ob 50letnici revije ne bi v izbrano številko uvrstila intervjuja z njim. Je bil tisti ali kateri drug intervju, kjer je Braxton izjavil, da si nič na svetu ne želi bolj, kakor na koncertu pogledati največjega med pevci, tistega "pizduna", Franka Sinatro, da ga vsaj zasluti v veličini, ki je takoooo ameriška. Profesor je bil vedno poln takšnih lucidnosti.
Ker še pomnimo njegov krasen solo na ljubljanskem jazzu pred leti, je tole prava priložnost za čestitke enemu najbolj samosvojih, novatorsko delavnih, razmišljujočih, duhovitih in resnih glasbenikov, kar jih je dal "jazz" (včasih je to res označba, ki zaudarja po rasizmu, kakor so se je otepali številni, tudi Braxton) in njemu blizke ali celo vse bolj oddaljene kreativne godbe. A spomnimo se tudi že prav historičnega podviga "altista", na album For Alto iz leta 1968, ki je bil nezaslišano prvi, škanadalozno sam v polju, ki je po definiciji kolektivno muzično. Toda morda poslušalec ravno zaradi solo saksofona lažje prodre v kompleksnost njegovega komponiranja, solo je pač dan neposredno, pri profesorju je izjemno spleten iz telesnega, gestualega in mentalnega. V tem je izrazit "jazzar". A tudi repertoar, ki ga sestavljajo njegove oštevilčene, "matematizirane" in grafije polne kompozicije, je spogledljiv s standardi, tudi tistimi, ki je pel Sinatra. Drugi Milanov volumen iz leta 1979 je točno tak - prediren, inovativen, izjemno hiter v preskokih (glasbene) misli in refleksiven skoz podajanje in reinterpretiranje "tisočkrat preigranega". Če je Braxton kje perfekten in najlažje (ne)ujemljiv, je ravno v svojih interpretacijah jazzovskih in šlagerskih klasik, od Milesa Davisa, Monka, Billyja Strayhorna do Irvinga Berlina. Kako akademsko neakademski je profesor, solist.
+ + + + +
