Judas Priest: Angel Of Retribution

Za generacije, rojene po Titu, ne bo odveč poduk, da so Judas Priest stari fotri uglasbene kovinostrugarske klasike in zastavonoše prvobitnega težkometalskega vala, ki so sintagmi heavy metal udarili sijaj britanskega jekla. Bend z zavidljivo kilometrino, ki je doživel in preživel marsikaj, med drugim sintesajzersko nadgradnjo težkometalnih rifov in križarsko vojno s strani moralne večine, ki sta jo zaradi samomora dveh ameriških najstnikov v osemdesetih sprožili Nancy Reagan in Tipper Gore. Še več, z neti okovani frontmen Rob Halford je bil na začetku devetdesetih med prvimi pop zvezdami in definitivno prvi iz metalskih vrst, ki je odkrito priznal svojo istospolno usmerjenost

Ko je leta 1992 (dve leti poprej so Judas Priest s predvozači Annihilator in Pantera žagali v napol prazni Hali Tivoli), po turneji, ki je sledila njihovemu daleč najtršemu albumu Painkiller, zapustil matično skupino in ustanovil komorni Fight, so jih odpisali tudi najbolj zagrizeni butnglavci. So se ušteli? Hm, sodeč po pričujočem ploščku, ki trideset let po bluzovsko obarvanem prvencu Rocka Rolla obhaja ponovno snidenje ustanovnega jedra skupine, se Judas Priest obnašajo, kot da se piše leto 1976 in kot bi na lestvicah še zmeraj vladal njihov hit Hell Bent For Leather. Skratka, kot bend, ki se na vso moč trudi dokazati, da ima vso prihodnost že za sabo. Energije jim ne primanjkuje, hitropoteznih kitarskih spretnosti in vznesenih vokalnih izvajanj še manj, švicanja je na pretek, vonj po usnju je živ, bikerska mitologija sveže spolirana in ne boste verjeli, dobro petino ploščka zavzema baladno posvetilo pošasti iz Loch Nessa. Ja, hudo. Neozdravljivim nostalgikom priporočamo posebno izdajo, ki vsebuje DVD z udarnimi živimi posnetki z lanskoletne “reunited” turneje, vsi ostali pa marš na Rammstein.

+ + +