21. 4. 2005 | Mladina 16 | Kultura | Plošča
Billy Idol: Devil's Playground
CD '05, Sanctuary; distribucija: Menart
Dobra in temu primerno glasna novica za ljubitelje odpisanih. Po dvanajstletni odsotnosti, ki slušateljstvu zaradi razočaranja nad mizernim poslovilnim albumom Cyberpunk (1993) ni ravno težko padla, je potenciometre vnovič našponal peroksidni Billy Idol, stranski produkt spogledovanja med postpankerskim glamurjem in manekensko metalurgijo. Idol je bil na polovici osemdesetih eden prvih pop glasbenikov, ki se je povzpel med svetovne atrakcije prav po zaslugi MTV-ja in takrat strmo naraščajoče priljubljenosti glasbenih videospotov, v ušesih pa je pustil sled s tekočo, všečno, diskoidno fuzijo sintesajzerjev in metalskih rifov, ki je butala iz često remiksanih uspešnic Rebel Yell, Dancing With Myself, White Wedding, Flesh For Fantasy ali Catch My Fall.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
21. 4. 2005 | Mladina 16 | Kultura | Plošča
Dobra in temu primerno glasna novica za ljubitelje odpisanih. Po dvanajstletni odsotnosti, ki slušateljstvu zaradi razočaranja nad mizernim poslovilnim albumom Cyberpunk (1993) ni ravno težko padla, je potenciometre vnovič našponal peroksidni Billy Idol, stranski produkt spogledovanja med postpankerskim glamurjem in manekensko metalurgijo. Idol je bil na polovici osemdesetih eden prvih pop glasbenikov, ki se je povzpel med svetovne atrakcije prav po zaslugi MTV-ja in takrat strmo naraščajoče priljubljenosti glasbenih videospotov, v ušesih pa je pustil sled s tekočo, všečno, diskoidno fuzijo sintesajzerjev in metalskih rifov, ki je butala iz često remiksanih uspešnic Rebel Yell, Dancing With Myself, White Wedding, Flesh For Fantasy ali Catch My Fall.
Edina sprememba, ki jo prinaša povratniški Devil's Playground, je v bistvu to, da si je Idol po dvanajstletnem nabiranju moči bolj podoben, kot si je bil na višku slave. Časovna kapsula trinajstih elektronske navlake otrebljenih, trdo podloženih popevk, ki vas po najkrajši poti deportira v ekspresivnost osemdesetih, Billyja Idola tik pred njegovim 50. rojstnim dnevom predstavlja v najbolj vitalni luči doslej. Z neprilagojenostjo trendovsko industrijskim normam namreč zlahka konkurira poštenim kapitalistom tipa Green Day, ki se šlepajo na angažirano sporočilnost svoje glasbe. Retro fetiš visoke uporabne vrednosti.
+ + + +
