1. 5. 2005 | Mladina 17 | Kultura | Plošča
Sirone Bang Ensemble: Configuration
CD '05, Silkheart Records; na prodaj pri spletni ploščarni www.jazzandbluesweb.com
We are not alone, but we are few. Naslov enega izmed štiklov na pričujoči izdaji je resda danes lahko že kar obče mesto iz prenekaterega tveganega podjetja, obenem pa - naslovi v jazzu se nikdar niso podajali kar tako, poljubno, in se tudi zdaj ne! - pričuje, da se stara zgodba iščočih svobodnjakov in bojevnikov nadaljuje z vsemi razpoložljivimi sredstvi, z zamahom a la hard core. Založba je tudi v tem primeru močna opora: švedska Silkheart (obstoji od leta 1985) sploh ne skriva, kaj prezentira - "novi ameriški jazz". Upira se torej likanju godb, nasprotuje pranju umazanega denarja in protežiranju v glasbeni mašineriji, dokumentira podcenjene, podplačane, podtalne muzičiste. Gonilni osebi v založbi si za svoje delo nikdar ne nakazujeta honorarjev in eksplicitno pravita, kako zelo je zaželeno, da je čimveč izvodov na voljo tudi za prodajo po nastopih njunih varovancev. Kul. Družba je žlahtna, raznolikost nič manj, posnetki so do potankosti profesionalni, razločevalno natančni.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
1. 5. 2005 | Mladina 17 | Kultura | Plošča
We are not alone, but we are few. Naslov enega izmed štiklov na pričujoči izdaji je resda danes lahko že kar obče mesto iz prenekaterega tveganega podjetja, obenem pa - naslovi v jazzu se nikdar niso podajali kar tako, poljubno, in se tudi zdaj ne! - pričuje, da se stara zgodba iščočih svobodnjakov in bojevnikov nadaljuje z vsemi razpoložljivimi sredstvi, z zamahom a la hard core. Založba je tudi v tem primeru močna opora: švedska Silkheart (obstoji od leta 1985) sploh ne skriva, kaj prezentira - "novi ameriški jazz". Upira se torej likanju godb, nasprotuje pranju umazanega denarja in protežiranju v glasbeni mašineriji, dokumentira podcenjene, podplačane, podtalne muzičiste. Gonilni osebi v založbi si za svoje delo nikdar ne nakazujeta honorarjev in eksplicitno pravita, kako zelo je zaželeno, da je čimveč izvodov na voljo tudi za prodajo po nastopih njunih varovancev. Kul. Družba je žlahtna, raznolikost nič manj, posnetki so do potankosti profesionalni, razločevalno natančni.
Pihalec Charles Gayle, vzemimo, ki tudi na tem albumu razkaže kilometrino svoje pocestne šole, svoj bolestni zven, skoz katerega razprto uho takoj prepozna predanost materialni revščini in bogastvu duha, je le eden izmed njih. Kar nekaj pa jih je, ki so jih kdaj začasno pograbile in kaj kmalu zavrgle velike diskografske bajte, pa so potem znova našli sublimno zavetje pri Silkheartu. Tenorist David S. Ware je že tak, pa še bi jih našli. Gaylu se tukaj pridružujeta vešča strunarja: basist Sirone, nekdanji član zasedbe The Revolutionary Ensemble, zmerom precej rad igra z violinisti - tokrat ga žinga z Billyjem Bangom, nekdanjim članom "novomeškega godalnega tria".
Posnetek "živega" nastopa v CBGBjevi galeriji, NYC, je večidel nadaljevanje Bangovih nedavnih "vsebinskih" opravkov z reminiscencami na vietnamsko vojno: dovolj enostavne pesemce-požvižgavke aludirajo na "dobre plati Amerike" skoz domačne kreativne godbe in so kot take hvaležna osnova za upičene izlete v posebno "konfiguracijo", kjer se zlasti Gayle počuti kot v Aylerjevem "novem Jeruzalemu". (Sironov čustveni štikl "I Remember Albert" v takšni konstelaciji seveda ne umanjka.) Violina tudi v free jazzu ni od včeraj, naj jo večinska publika obravnava še tako stereotipno, češ da smo z njeno pojavnostjo vedno priča nekakšni "nevsakdanji zasedbi". Občasna Aylerjeva banda z violinistom in Leroy Jenkins sta pač historično premočni, zmeraj odmevni referenci. Največje presenečenje na albumu je 22-letni bobnar Tyshawn Sorey, še eno odkritje v celi plejadi Silkheartovih (založba je namreč v dvajsetih letih dela prepoznavno skultivirala tele bobnarje in bobnarko: Alvin Fielder, Andrew Cyrille, Denis Charles, Reggie Nicholson, Marc Edwards, Avreeayl Ra, Michael Wimberly, Susie Ibarra, Kahil El'Zabar). Po svoji dokaj nesramni, robustni, frivolni tehniki je Sorey navidezno sicer ves čas na robu, toda pri tem zna poslušati, da je veselje. Očitno je dovolj zgodaj ekvilibriral svoj ego, da se utegne kljub "težavni izvirnosti" kaj kmalu pridružiti širšemu plemenu tistih, ki jih je sicer malo, pa niso sami. Ljubko.
+ + + +
