All Ears: Foamy Wife Hum/ Line

Saj so jih sama ušesa. Se pravi, da Nizozemci, Američan in Nemec, vsi pripadniki iste "novojazzovske nacije", slišijo in v socialno organiziran zvok, v muziko, prevajajo nakopičeno, naučeno, odučeno, zloženo. Med muziciranjem, ki stavi na umetnost improviziranja, na to, da se posameznik stopi s kolektivom, četudi izvaja komade dveh "glavnih" članov, potem reč odzveni ali ne. No, kdo so All Ears: pianist (neformalni vodja) Michiel Braam, tenorsaksofonist (tadrugi pisec komadov za bend) Frans Vermeerssen, saksofonist in klarinetist Frank Gratkowski, trobentar Herb Robertson, kontrabasist Wilbert de Joode in bobnar Michael Vatcher. Izkušeni mački, v najboljših glasbeniških letih, ravno prav polni rešpekta do velikih v godbah in ravno prav našpičeni, da venomer snujejo male prevrate, male alogične, neklišejske komade, ki so ravno prav tečni in tekoči obenem.

Gre za dvojni album, vse za Line je zložil Vermeerseen. Je bolj jazzovski, celo bopovski. Za drugega, Foamy Wide Hum, je skladbe spisal Braam. Ta izraziteje korenini v tonalni in siceršni izkušnji "sodobne kompozicije" (kar je lahko precej zoprno prazen termin), a vendarle je jazzovski. Morda je celo bolje odvreči stare travme in poskuse izenačevanj institucionalno poprtega "uradnega skladanja" z "novim jazzovskim", kar se nikdar ne bo zgodilo, razen v ZDA in kakšni drugi čudni planjavi (ko se, denimo, Zorn lahko podpiše in vede kot composer, saj ga - sicer slabo - izvajajo tudi "klasiki"). Ti glasbeniki pač zvenijo tako hudirjevo dobro, ker skladajo za bend, za muzičiste, s katerimi igrajo. Igrajo, ne hodijo v službo. Potem se komad iz prvotno zasnovanega lahko spremeni v tako igrajoče poskočnice, kakor jih igra ansambel All Ears. Vedno je za podlago kakšen hakeljc, "oguljeni" rif, tema, pihalska kaskada, a razčlemba je tista, ki šteje. V tem so jih res ena sama ogromna ušesa, ki se kopljejo v godbenem razkošju. Tole bo kar cerkljanska poslastica, se zdi. Napovedujejo pa korpus povsem novih komadov.

+ + + +