15. 5. 2005 | Mladina 19 | Kultura | Plošča
Ned Rothenberg Sync: Harbinger
CD, Animul Records 2004; na prodaj na festivalu Jazz Cerkno
Trio newyorškega pihalca Neda Rothenberga nadaljuje začrtano s prvencem Port of Entry. Že ob prvem gostovanju tria pred nekaj leti v Ljubljani smo zaslutili, da gre za utemeljen, domišljen bend (celo tako, da alteracije tolkacev v njem, tablista Indijca Samirja Čaterdžija in Japonca Satošija Takeišija, zgolj bogatijo zven, zamisli, realizacijo preskriptov), ki lahko deluje na daljši rok. Najprvo je presenečenje v njem topla in precizna igra basista in akustičnega kitarista Jeroma Harrisa (še vedno enega najbolj udarnih fankovskih basistov), ki se kaže v povsem drugačni luči od znane.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
15. 5. 2005 | Mladina 19 | Kultura | Plošča
Trio newyorškega pihalca Neda Rothenberga nadaljuje začrtano s prvencem Port of Entry. Že ob prvem gostovanju tria pred nekaj leti v Ljubljani smo zaslutili, da gre za utemeljen, domišljen bend (celo tako, da alteracije tolkacev v njem, tablista Indijca Samirja Čaterdžija in Japonca Satošija Takeišija, zgolj bogatijo zven, zamisli, realizacijo preskriptov), ki lahko deluje na daljši rok. Najprvo je presenečenje v njem topla in precizna igra basista in akustičnega kitarista Jeroma Harrisa (še vedno enega najbolj udarnih fankovskih basistov), ki se kaže v povsem drugačni luči od znane.
Čaterdži na albumih iz svojega glasbenega mileja prinaša Rothenbergu tako blizek in oddaljen "Orient", Japonec Takeiši je morda celo bolj raznovrsten, pestrejši tolkalec, ki ima rad prelome, "subtilni šok". Rothenberg se je medtem že zdavnaj formiral kot eden najfinejših klarinetistov in skladateljev, ki se znajde v različnih situacijah, od jazzovskega benda, komorne "neo-klasične" zasedbe do gromoglasnejših bendov in zna za njih tudi pisati. V marsičem trio spominja na intimističen ansambel, začinjen z elementi nezahodnih glasbenih tradicij in sistemov, kakršen je bil dve desetletji nazaj Codona. Toda Sync je bolj pretkan, manj "hipaški", bolj osredotočen na ravni zvenenja, mikrotonalne in mikrosintaktične razmike med gnetenimi sistemi, še posebej če je podlaga vendarle sodobna "evroameriška" tonalnost in sodobna kompozicija. Harbinger obeta lepo vnovično srečanje s triom, ki na koncertih zveni za nianso bolj robato kakor v svoji "idealni" ploščni izvedbi. Za akuistične avtentike bolj prikladno, kajneda.
+ + + +
