Little Axe: Champagne and Grits

Skip McDonald (kot staropečeni blueser z imenom Little Axe) je med drugim za svojo studijsko z bluesom omeseno godbo lansiral prikladno "žanrsko" ime dub-blues. Novica tedna (če ne kar novica mesecev za fene studijskih, dubovskih, radostnih valečih se "temnih", plesnih godb ) je, da na mali ljubljanski oder pridejo dubovsko "pomodrovat" pevec in kitarist Little Axe, bobnar Keith LeBlanc in basist Doug Wimbish. Verjetno je marsikdo zastrigel z ušesi. Takšnih "nepopularnih" godbenih legend, pravih sopočiniteljev verige velikih malih glasbenih prevratov v polpretekli zgodovini godb se na koncertih nismo ravno naposlušali. Za osvežitev: trio muzičistov je bil trda ritemska podstat famozne bande Sugarhill Gang, ki je na prelomu v osemdeseta zagrešila rapovski preboj z Grandmastrom Flashem (začenši s profetskim komadom Message); sledil je dolgoletni, še trajajoči detour na Angleško z ekipo O-Nu Sound in dubovskim producentom Adrianom Sherwoodom.

Med drugim so ustvarili nekaj sijajnih albumov benda Tackhead, podložili enega neprekosljivih temačnih albumov osemdesetih Marka Stewarta in Mafije, As the Veneer of Democracy Starts to Fade. McDonald je med drugim začinil nekaj odvodov hiše O-Nu, tudi predhodnice "ambient, oprostorjenih" melanžev v African Headcharge. Medtem je basist Wimbish igral v bendu Living Colour, celo dobro plačano gostoval v The Rolling Stones, kar je bolj minornega pomena. Preveč dobre, močne godbe so spravili skupaj, še posebej Wimbish, čigar basovska studijska avantura na albumu Trippy Notes for Bass (1999) postaja že klasika za zahtevnejša ušesa (ostaja kot solza čista petka). Little Axe je že prej zataval v bluesovske vode, toda v zadnjih letih je to njegova esenca; kopanje po ekspresivni kulturi črnskega Juga ZDA, jo reaktualizirati, ji pridati nov glasbeni omot, a ne sfižiti. Poglablja se v komade staroste bluesa iz Delte Sona Housa, spogleduje se s Howlinom Wolfom, Leadbellyjem, tvori harmonsko podlago iz delovnih pesmi.

Vedrejši in dubovsko igrivejši od prejšnjih albumov (producirala sta ga skupaj s Sherwoodom), Champagne and Grits prinaša raznorodne pesmi (kot vokalisti gostujejo tudi znani reggeajaši, vzemimo Ghetto Priest in Junior Delgado), toda "o-nu" podpis je nezgrešljiv. Obdelovanje in pregibanje podlage, tenkočutno nizanje plasti, kjer se melodija razpusti v harmonski dubovski obrazec, je mojstrsko. Prečenje časa prek starih ploščnih zarez, v katerih se izgublja vokalno pričevanje Leadbellyja in čez katerega simpatično mehko vodi svojo pesem Little Axe, so odlike občutljivih rokovalcev z zgodovinskim glasbenim gradivom. Spoštovanje, globok poklon, a nikakor ne malikovalski "revivalizem". Povabilo k poslušanju, k počasnemu, tudi erotičnemu, čutnemu gibanju skupaj z grenkim Housovim verzom: "Mar ti ni mar, ko ti ljudje režijo v obraz". Z bluesom še nismo opravili, niti v tem stoletju ne.

+ + + +