Ljubljana, podtalno

V slovenskem hiphopu vedno bolj intenzivno dogaja, čeprav je res, da precej bolj na samozaložniški, off sceni, kot pa pri uradnih založbah. Ulice so tako polne samozaloženih EP-jev (od katerih jih je - resnici na ljubo - kar nekaj dvomljive kvalitete), internet poln demotov, štacune pa najraje in največ prodajajo 50 centov po tečaju 4.000 tolarjev. No, vsaj za tale, s privatno aktivistično iniciativo sprožen, izveden in prodajan projekt, ne bo mogel nihče reči, da se mu zdi predrag. Jurja za profesionalno stiskan, potiskan, ovit in oškatljen CD z dvanajstimi full size jointi iz metropolskega undergrounda je pač več kot korektna cena. Ker tisti, ki si bo pa še tole prepekaval, je pa res škrt pes, ki si zasluži osušitev bobniča in razpad tria kladivce-nakovalce-stremence. Okej, že res, da se podtalna Ljubljane ne diči z nekimi ne vam kako blazno inventivnimi komadi, ampak minimalen respect je pa treba pobom dati že za trud.

In kako zvoči ducat na založniške deale čakajočih uličnih poetov? Po vrsti takole: Ironic Tronic s solidnim beatom, dobrima emsijema, a žal v primerjavi z njihovim lanskim kuhinjskim hitom Kdo je kle kriv? manjka funka. Drobižkov Paradoks je nepretenciozen in lepo izveden niz postavljanja vprašanj o absurdih in paradoksih urbanega življenja, Zlatko in Da II Deuce pa se z verzi skušajo distancirati in dvigniti nad ostalo sceno, kar bolj kot mladima veteranoma uspeva novincu Zlatkotu s par dobrimi pribitki v prvi kitici. Ballau in BMD bi glede na svoje kilometre in izkušnje lahko prispevala kaj bolj prepričljivega in manj predvidljivega, kot je komad Kakšn nš mest je, takisto velja za, Samo Borisa, ki se tokrat žal pojavlja zgolj z remiksom komada Zavračam. Upam, da gre le za pomanjaknje časa in ne jasnih, profilirianih, politično angažiranih bodic. Njegov nekdanji bandovski soborec (in dizajner stajliš ovitka) Brodii je globoko v madlibovsko-jazzovski fazi, kar je fina in tod ne ravno pogosto slišana praksa, medtem, ko se Dabl F z ušesi obračata na precej passe westkoastarski easy-listening zvok. Zato pa bo skorajda sleherno undergroundovsko uho zastriglo ob ruženju najbolj dodelanega komadu kompilacije, Laganneejevem Central komiteju, tisti, ko so se pred več kot desetimi leti palili na House Of Pain, pa se bodo našli v Medz'lovi poskočnici Starina (ali pa vsaj v njenem naslovu). Unknown ima kar nekaj dobrih punchlinov, moteče je predvsem to, da v resnici ve manj, kot je prepričan, da ve. Ampak to je tako ali tako sindromnadarjenih maldcev, raperjev pa še posebej. Ostaneta nam še dva veterana: za Pezzy Pezza verjetno še niste slišali, čeprav ima doma pripravljenih dovolj komadov za šest albumov, za Call Ya pa ne morem reči drugega kot to, da ga je po dolgih letih lepo spet slišati, pa čeprav le z inštrumentalom.

In to je to: korektna, poslušljiva, pregledna kompilacija, ki ponuja vpogled v neko lokalno sceno. Splošni vtis: podtalno in obetavno. Delajte naprej!

+ + + + -