Marc Ribot: Spriritual Unity

“Naj nam ne gre samo za estetske predmete, raje za arheološke sledi, za dokaz, da je celo v post-svašta svetu nekaj vendarle še mogoče.” Če to ponuja in zares daje obredje skoz udejanjeno igro, špil, potem smo tam. V godbi. Lepota zadeve je, da smo se o izrečenih intencijah spomladi celo v živo prepričali. Spiritual Unity je kvartet, jazzovski bend newyorškega kitarista Marca Ribota, predan godbi črnskega avantgardnega saksofonista iz šestdesetih let Alberta Aylerja. Živa vez med obema je kontrabasist Henry Grimes, bobnar je Chad Taylor, trobentar Roy Campbell. Zadrega s ploščnimi izdajami v jazzu/novih muzikah je, da vedno zamujajo. Že ljubljanski koncert je bil močnejši od albuma, a bend je danes še bolj koheziven, navit, igriv, širši. To samo utrjuje konceptualno in glasbeno sporočilo albuma.

Današnji čas institucionaliziranega konservativnega jazzovskega revizionizma, ki v “imenu tradicije” briše celotno obdobje avantgard v jazzu ali pa ga zvaja na korpus jazzovskih standardov, sprejemljivih viž, s tem briše odprto nedovršenost glasbenih rešitev. Verjetno je zgled drugega ravno usoda Aylerjevih komadov. Niso dovolj samo “Rože za Alberta”, kakor se mu je maniristično posvečal saksofonist David Murray (in pred davnimi leti dal Radiu Študent naslov za jazzovsko oddajo). Če parafraziramo efektno parafrazo ljubljanskega dekliškega hardcore benda Tožibabe, ne rože, “prinesi mi svoje srce.”

Aylerjeve folk pesemce, “vesele žalostinke”, skupki pettonskih melodij so bili pošvedrani v maniri jazz standarda ali popevke. Toda vsi “poustvarjalci” so po vrsti opuščali njihov “mučni” glasbeno zahtevni del, namreč sam tok muziciranja, skupinskega improviziranja, ki počiva na “dromu”, ali pa je razpuščen v lomih in suspenziji klasičnega jazzovskega ritmiziranja. Opuščali so ritualnost.

Spiritual Unity Aylerja grabi v momentu, ki je za vsakdanje poslušanje zoprn. Še tu je v najbolj jazzovskem bendu, kar jih je do sedaj oblikoval “ne-jazzar” Ribot, vlogo glasu Aylerjevega grlenega saksofonskega petja in jeka prevzel njegov poseben (rockerski) kitarski zven. Čeri so lahko ponavljajoči se “aylerizmi” ali pa freejazzovska konvencija. Bend krmari med njimi. Ribotova skladba Invocation in Aylerjeve iz različnih obdobij Spirits, spiritual Thruth is Marching In, himnična Saints in težka Bells zvenijo. Je to vseeno že napad na “sveto”, Holy Holy Holy, tradicijo? Namig iz newyorških free-jazzovskih “Vision” krogov je bil, da je morda za takšno reinterpretacijo Aylerja vendarle še prezgodaj. Se je je lotil napačen, ki ni del posvečene bratovščine? Ko je “evropski Ayler” Peter Broetzmann napravil isto in dosledno z bendom Die Like A Dog, niso pisnili. Čudaško simptomatična so pota v “post-aylerjevskem kontinuumu” (profesor A. Braxton).

+ + + +