George Strait: Somewhere Down in Texas

Tole je, če sem prav štel, brez kompilacij, bestofov in živih albumov, 28. studijski izdelek, ki nosi ponosen, a nevsiljiv in scela nezgrešljiv nasmešek Georgea Straita, enega najsijajnejših in najžlahtnejših jeder sodobnega countryja s prepoznavnim komercialnim potencialom. Okej, številka sama po sebi morda ni tako impresivna, je pa impresivno to, da je George Strait, prekaljeni teksaški popevkar, virtuoz honky tonka in velemojster teksaškega swinga, v svoji recimo temu sredinski ali politično korektni poetiki tako dolgo tako dober.

Pustimo albume, Strait takorekoč nima pesmi, ki v njegovi interpretaciji ne bi postala obrtniško brezhiben artefakt. Še tako klišejski in banalen tekst odpoje tako, kot bi režiral Garyja Cooperja v Točno opoldne. Njegova kariera ne pozna otroških bolezni. Ne uporablja marketinških trikov, ki bi višali naklado. Ne zateka se k ekscesom, ki bi mu zagotavljali popularnost. Ne pristaja na spogledovanje z glasbenimi tredi, ki bi na silo širili njegov zavidljivo širok krog slušateljstva. In hej, čeprav je Strait z založniškega vidika že skoraj trideset let donosna blagovna znamka in nesporna legenda, ki proda več plošč kot Eminem in na koncertih zbere več ljudi kot U2, breme zvezdništva prenaša mirno in dostojanstveno.

Imen svojih vzornikov, med katerimi še posebej visoko kotirajo Willie Nelson, Merle Haggard ter kajpada George Jones, nikoli ne izgovarja z dolžnim, marveč z iskrenim spoštovanjem. V Straitovih pesmih se srca lomijo hitro in simetrično, ženske brez moških ne usahnejo, moški pa se v soju požganih mostov učijo na svojih napakah. Drži, Bush mlajši se jim še ni zgodil.

+ + + +