The Rolling Stones: Abiggerbang

Rad jih imam, pregnane stare prdce. Odtujene pohlepne dinozavre, ki premaknejo mogočne ude le, če jim žepnina skopni pod sto milijonov dolarjev. To infrastrukturo izkoriščevalskih podjetij, ki cene koncertnih vstopnic navijajo v nebo. Te arogantne makrobiotične megazvezdnike na uravnoteženih vitaminskih pripravkih. Ta uglasbeni imperij z v krvi raztopljeno magično formulo za proizvodnjo glasbenih učinkov, ki kljubujejo času, generacijam, trendom, logiki in zlobnim govoricam.

Rad jih imam, ker nonšalantno brijejo norce iz kritiškega ceha in ker se jim naravnost nebeško jebe za introspektivno umovanje glasbenih teoretikov, ki so konzorciju The Rolling Stones že kmalu po referenčnem albumu Exile On Main Street (1972) napovedali gnitje na smetišču zgodovine, se pravi ravno takrat, ko se je razcvetela Mickova in Keithova druga puberteta.

Rad jih imam, ker v vsakem Richardsovem solu slišim: izvolite, pišite, kar hočete, boli nas kurac, na prodajo naših plošč ne morete vplivati, da o muziki niti ne govorim. Da nimajo več kaj povedati, je bilo moč prebrati v osemdesetih, monumentalni izdelki pa so kar prihajali, z izjemnimi pesmimi vred, od katerih naj naštejem Start Me Up, Waiting On A Friend, Indian Girl, Emotional Rescue, Far Away Eyes, pa imamo za mali džuboks dokaznega materiala, ki za večno mladost niti dandanašnji ne potrebuje kirurških posegov ali botulinskih injekcij.

Rad jih imam, ker ne znajo narediti slabega izdelka, čeprav so že zdavnaj dobili svoje zadovoljstvo in zadoščenje in ustvarjajo izključno po navdihu šelestenja konvertibilnih valut, dajejo pa vtis, da jih denar sploh ne zanima. Še najmanj v majhnih količinah. Ne vem, če so največji bend na svetu, so pa definitivno najmočnejši generator glasbenega spomina, ki pri dobavi pozitivne rokenrol kontinuitete ne dela napak. Tudi na temle albumu s šestnajstimi numerami, ki podpisanemu glede na tančico konceptualnih obrisov bežno potegne na Undercover (1983; jasno, razglašen za kriminalno slab album), jih boste zastonj iskali. Razmerje med ta hitrimi in bluzovsko obarvanimi ta počasnimi je urejeno s terminatorsko natančnostjo, interakcija med pesmimi pa zavidanja vredna. Zadnji v vrsti nepreklicno zadnjih albumov po osemletni studijski pavzi je kakopak spedenan v nulo, zrežiran, stempiran, sproduciran (Don Was si zasluži vsak cent svoje mezde) in zaranžiran do te mere, da ustvarja iluzijo spontanosti, ki je ni težko kupiti. Tistih izrastkov za ekstra užitek, ki so pognali na jeziku njihovega loga v času Voodoo Lounge (1994), sicer ni čutiti, je pa v smislu presežne vrednosti dodan izvrsten komad sweetneocon, ki ga na otvoritvenem koncertu v Bostonu niso igrali. Varnost pred svobodo? Kakorkoli že, It's only Rolling Stones, but I like it.

+ + + +