Vision 3

Ob letošnjem festivalu Vision na spodnji vzhodni strani newyorškega Manhattana v izjemno lepi historični sinagogi so se organizatorji, pripadajoči commmunity glasbenikov, jazzofilov, kritikov, političnih liberalcev, anarhoidnih opozicionalcev in drugih čudakov, ob katerih ne moreš drugače, kakor da jih imaš rad, potrudili s tretjo izdajo dokumentov, arhivov festivala Vision. Da ne bi bilo kakšnih pomot, kar povejmo, da sta gonilna sila predvsem par, kontrabasist William Parker in njegova žena Patricia Nicholson Parker. Pustimo priliko o festivalu Vision, ki je ena redkih organiziranih, neodvisnih, redno trajajočih dobrin, ki jih daje jazzovski in novomuzični New York, za drugič. Dejstvo je, da ta skupnost nekje na meji med ekskluzivnostjo in zmerno propustnostjo vendarle vsako leto daje krasen dogodek dobrih starih in novih muzik in muzikantov.

Vision je del kreative v jazzu, ki si je nadela breme, da bo nadaljevala tam, kjer mainstream sploh ne zavoha, kaj šele, da bi tjakaj zataval - h godbam, ki znajo obračati freejazzovsko izraznost s širšo tradicijo zahtevnejših muzik, ki pač terjajo malo več intelektualnega napora, pa pri tem nič manj ne igrajo za srce in boke. Da bo reč bolj pregledna, od Evropejcev tam muzicirata Misha Mengelberg in Peter Broetzmann, od Američanov vsi veterani svobode v jazzu, ki so preživeli sijajna glasbena šestdeseta in njihovi mlajši epigoni. Trivia bi recimo bila, da sicer etablirani David Murray raje pride poslušat in družabit na Vision, ob tem da tudi nastopa, kakor pa da bi ves čas ostajal na razvpitem JVC festivalu, kamor zahajata sosed Rončel in srednjetočno občinstvo gledat Keitha Jarretta. Vision 3 s posnetki 8. festivala iz predlani nakazuje, kaj se tam igra. In vedno se predano igra. Je pregleden izbor posnetkov bendov, ad hoc zasedb. Toda avditivno krasi tudi DVD z izbranimi posnetki/dokumenti nastopov in kratkimi intervjuji, avtoportreti, razmisleki, opombami k ..., samopredstavitvami ustvarjalcev. Ne rabite česa dosti več. Vse je na dlani. Za krmiljenje pa vendarle nekaj imen: William Parker (že dve desetletji bas št. 1 v NYC, pa naj se kdo še tako zmrduje, preprosto neovrgljivo), pianist Mathew Shipp (svobodnjaška reinkarnacija Arta Tatuma, vsaj nad tipkami, ne po stasu), Roscoe Mitchell (ex Art Ensemble, saj vemo, igra vse in to odlično), Joseph Jarman (tudi ex Art Ensemble of Chicago), Andrew Cyrille (bobnar bop udarca in svobodne igre), Fred Anderson (prva sapa Chicaga, navkljub Vandermarku), Roy Campbell Jr. (trobentar na sledi Donu Cherryju), Billy Bang (violina ni ravno pogost swingovski inštrument, pa toliko letih se lokuje v jazzu), Jim Hi Kim (mojstrica improvizacije na citrah komungo). Vsi so igrali z bendi in v različnih kombinacijah. Vision je festival z vizijo in občutkom za prezent. Je odprta katakomba za ustvarjalce, sodobno umetnost, katerekoli smeri že, za gib, besedo, potezo s čopičem in predvsem za godbe. Tudi za političen nagovor.

+ + + +