Brane Frlic: Poljanski blues

Folklorističen vzgib ob "terenskih posnetkih" Poljanskega bluesa bi bil, da gre za bogatenje domače, lokalne tradicije s "tujerodnimi vplivi". Pokojni rovtarski orgličar, pevec in stihoklepec Brane Frlic je očitno bil mala lokalna žurerska legenda. Zraven namiguje na krog lokalcev, uživačev v muziki, ki su mu bili blizu in so danes del tukajšnje "novoljudske glasbene krajine", začenši z Uršulo in Janezom Ramovešom (Frlic je pel nekaj njegovih pesmi v lokalnem narečju).

Navkljub prebujenim etno-folk afinitetam "na domačem vrtu" ta krajina z vsemi novimi ljudskimi še ni prepričala. Tale "folk" edicija literarno glasbene založbe je v bistvu naredila več na povsem nepričakovanem mestu, samo slušišče je treba spremeniti.

Namreč, simpatičnih modelov a la Frlic je (bilo) tule precej; meharili so, plunkali, pihali v ustne harmonike ali samo peli. Bili so nekakšni lokalni, gostilniško kvantaški zabavalci, gimnazijski frikovski osvajalci, duhoviti ali polni patosa; stihoklepci, ki so svoj okoliški "zdaj" vstavljali v svet in globalne forme. Se še jih najde. Ravno v tem niso bili lokalci. Frlic je v maniri bluesovskega orgličarja Sonnyja Terryja (njega se je največ poslušalo dvajset in trideset let nazaj, tako zaradi bluesovskega folk revivala, dostopnih ploščnih izdaj in uredniških politik) obvladal vse bistvene finese in stereotipne vzorce ameriškega bluesa, tudi prek angleškega rocka. To je bil že "odklop" od lokalne scene oz. njen priklop z godbo, formo, socialnimi simpatijami, nanje vezano imažerijo, ki je segal onkraj lokalne zadetosti.

Namreč, viže, ki nam jih uredniki edicije "prodajajo" kot "tradicionalne" (po neki logiki celo ljudske, kolektivne), so bile v času njihovega nastanka komercialni komadi njihovih avtorjev (Afroameričanov), ki so "ponarodeli" v vseh kotih sveta.

Vzemimo, za Mama dej mi mir je podlaga komad Baby Please Don't Go Big Joeja Williamsa, za prikupen kvantaški "govorjeni blues" Kronika znani rif I'm a man Muddyja Watersa oz. Bo Diddleya in še bi se našlo okruškov. Celo priredba Walkin' by myself Jimmyja Rogersa (verjetno je bila vir bolj hit priredba bluesrockerja Garyja Moora), preklepana v Švedro, se najde na listi. Toda, kakor vedno, ko gre za minglanja tega reda - ko imaginarna vokacija dela, napravi aluzivne rime, vokal pade kot knof od gat. Ni glasu. Ne tedaj ne zdaj. Frlicovi posnetki so z domačije iz leta 1996, sneti z video posnetka. Zaprmej Sanje, vsaj video bi pripopali zraven na kratko arhivsko cedejko, da bi poudarili njeno dokumentarno vrednost. Drugače pa, folkijem prijazna godba in lep priklon prijatelju.

+ + +