Richie Hawtin: De9 - Transitions

Ker so se na Dallasu, zastopniku Mute v naši fari, že pred leti odločili, da želenih ploščkov ne dajejo v izposojo recenzentom, namesto tega pa okoli pošiljajo popevkarsko nesnago, ki bi jo radi na vsak način spravili v promet, tule ne bo govora o tem, kako se sliši gosposka, surround verzija Hawtinove novitete, ampak le, kako se obnesejo z interneta pocuzani približki. In obnesejo se tako-tako.

Hawtin, ki se je v razvijanju miksoloških spretnosti najprej posvetil efektom (Decks, EFX & 909), potem pa kot eden prvih do temeljev previjačil Final Scratch (Closer To The Edit), je tokrat segel po Abletonu, kaj pripravni mašinci za živo mešanje podatkov, spotoma pa poniknil še globlje v žanr. Seveda - v minimalizem, katerega puristični hlad tule zrači s kopico zvokov, semplov, efektov, do te mere, da si je upal povsem predelanim, nasekljanim in spet sestavljenim, prekrivajočim se vižam artistov, ki so se znašle v njegovem mlinčku, dati kar svoja imena. Prav. Hawtin je definitivno profesor tehnologije in mojster rokodelstva, ampak morda je konec koncev le pozabil, da je tehnologija le sredstvo in da je kleč elektronike prav v tem, da pripušča k ustvarjanju tudi tiste, ki se nočejo ali ne morejo izuriti v rokodelskih spretnostih. Rezultat pozabljivosti pa je pričujoči miks, kateremu sicer ne manjka za marsikoga in še posebej v živo nepredstavljivih fines, a zato, matematično, po reglcih in brez ekscesov zložen, prejkone razočara z razumniško brezkrvnostjo. Vrhunski obrtniški izdelek, a eden tistih, ki se jih ne bo pomnilo zaradi muzike. Za utopljence.

+ +