13. 11. 2005 | Mladina 45 | Kultura | Plošča
Dwight Yoakam: Blame the Vain
CD '05, New West Records
Leta 1986 se je iztekla dolgoletna pogodba med založniškim gigantom Columbia Records in njenim najbolj čvrstim temeljnim kamnom Johnnyjem Cashem. Okej, pogodbe so pač zato, da se jih podaljšuje. Nekaj samoumevnega pri zaslužnih kantrijaših, ki so često ostajali v varnem naročju velikih založb malodane do konca svoje kariere. Vest, da Columbia ne bo obnovila pogodbe z živo legendo, ki je dobesedno gradila Columbio in pozlatila njeno ime, je odjeknila kot atomska bomba in na Ricka Blackburna, šefa country oddelka, se je vsul ogorčen plaz kritik s strani medijev, izvajalcev in nashvillskih insajderjev. Edini, ki se zaradi slabih novic ni niti najmanj razburjal, je bil Johnny Cash. Od Blackburna se je mirno poslovil z besedami: “Naredil si, kar si moral narediti. Všeč si mi in rad sem delal s tabo.”
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
13. 11. 2005 | Mladina 45 | Kultura | Plošča
Leta 1986 se je iztekla dolgoletna pogodba med založniškim gigantom Columbia Records in njenim najbolj čvrstim temeljnim kamnom Johnnyjem Cashem. Okej, pogodbe so pač zato, da se jih podaljšuje. Nekaj samoumevnega pri zaslužnih kantrijaših, ki so često ostajali v varnem naročju velikih založb malodane do konca svoje kariere. Vest, da Columbia ne bo obnovila pogodbe z živo legendo, ki je dobesedno gradila Columbio in pozlatila njeno ime, je odjeknila kot atomska bomba in na Ricka Blackburna, šefa country oddelka, se je vsul ogorčen plaz kritik s strani medijev, izvajalcev in nashvillskih insajderjev. Edini, ki se zaradi slabih novic ni niti najmanj razburjal, je bil Johnny Cash. Od Blackburna se je mirno poslovil z besedami: “Naredil si, kar si moral narediti. Všeč si mi in rad sem delal s tabo.”
Med glasbeniki, ki so izkoristili prav vsako priložnost, da bi na Blackburna bruhali peklenski ogenj, je bil najbolj neusmiljen dokaj neznani Dwight Yoakam, ki se je prav leta 1986 vzpenjal po lestvicah z odličnim prvencem Guitars, Cadillacs, Etc. Danes, po dvajsetletni karieri in osemnajstih vrhunskih izdelkih, se Yoakamu dogaja nekaj podobnega, kar se je takrat Cashu. Za kantrijaški pogon po prevladujoči nashvillski recepturi je preprosto preveč - country.
Dwight prisega zvestobo bakersfieldskemu zvoku honky tonka in na osnovi rokenrol obrazcev interpretira zapuščino svojih ikon, od Bucka Owensa in Merla Haggarda do Johnnyja Casha in Hanka Williamsa. Pač ne pristaja na trendovsko parjenje kantrijaške tradicije z osladnim popevkarstvom. Nikoli ni, nikoli ne bo. Svojo kavbojsko trmo in poetiko je kalil z igranjem po klubih po Los Angelesu - in to ne v kantrijaških, ampak tistih, kjer so poleg cowpunkerjev (vzdevek za glasbenike Yoakamovega profila) nažigali tudi Butthole Surfers ali Dead Kennedys. Dwight Yoakam je na svojem zadnjem, kakopak briljantnem albumu Blame the vain ostal popolnoma sam. V svoji lastni režiji, s svojimi pesmimi, s svojo glasbo, s svojo mednarodno srčno bolečino. Jep, celo njegov dolgoletni soborec Pete Anderson, ki mu je nezgrešljivo produciral takorekoč vse albume, se je izgubil nezano kam. Ampak Dwight Yoakam kljub temu prepeva Lucky That Way. Ni razloga, da mu ne bi verjel. Še posebej potem, ko uvodna Blame the vain pride v kri in začne delovati.
+ + + + +
