4. 12. 2005 | Mladina 48 | Kultura | Plošča
Elliott Sharp: Quadrature
CD, Zoar Portal Series 2005; www.elliottsharp.com
Tako igra strunar. Že prodorna solo kitarska mojstrovina Velocity of Hue (2004) je skupaj z Ribotovo Saints (2001) prepričljivo na kolena spravila dvomljivce o izrazni in avtorski moči "taspodnjih" strunarjev iz New Yorka. Elliott Sharp nadaljuje z nezmanjšano silovitostjo, z zares močno avtorsko solistično kitarsko igro, natančneje elektroakustično kitarsko igro. Quadrature je ekskluzivna izdaja v domači produkciji. Je v njegovem studiu na "vzhodni vasi" odigran, zvensko obdelan album, ki ga je moč z avtorjevim podpisom kupiti le v dvestotih primerkih. Glede na imeniten odziv v ozko izbrani specialistični srenji, ki ga je doživela Velocity, se mu tudi tokrat zanj ni bati. Bolj skrbi in žalosti, da mora vrhunski glasbeni ustvarjalec Sharpovega formata svoja dela vnovič izdajati v samozaložbi, v domači produkciji, saj nova muzika, ki ni institucionalno požegnana v posvečenih skladateljskih srenjah (včasih se že prav neresno imenujejo "resni") tjakaj komajda zaide, če pa že in to po zaslugi odprtih ušes nekaj koncertnih prirediteljev in naročnikov del, je odziv zadržan, če ne celo stisnjenih zob, saj je jasno kot beli dan, da je skladatelj in špilavec komadov za kitaro sijajen kitarist, tenkočuten poznavalec glasbil, obeh zanj izdelanih akustičnih kitar, med njimi je impozantna in odzivna baritonska, različnih tehnik igranja, improvizator, študiozni obsedenec z matematičnim in uravnavanjem emocionalnega v muziciranju.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
4. 12. 2005 | Mladina 48 | Kultura | Plošča
Tako igra strunar. Že prodorna solo kitarska mojstrovina Velocity of Hue (2004) je skupaj z Ribotovo Saints (2001) prepričljivo na kolena spravila dvomljivce o izrazni in avtorski moči "taspodnjih" strunarjev iz New Yorka. Elliott Sharp nadaljuje z nezmanjšano silovitostjo, z zares močno avtorsko solistično kitarsko igro, natančneje elektroakustično kitarsko igro. Quadrature je ekskluzivna izdaja v domači produkciji. Je v njegovem studiu na "vzhodni vasi" odigran, zvensko obdelan album, ki ga je moč z avtorjevim podpisom kupiti le v dvestotih primerkih. Glede na imeniten odziv v ozko izbrani specialistični srenji, ki ga je doživela Velocity, se mu tudi tokrat zanj ni bati. Bolj skrbi in žalosti, da mora vrhunski glasbeni ustvarjalec Sharpovega formata svoja dela vnovič izdajati v samozaložbi, v domači produkciji, saj nova muzika, ki ni institucionalno požegnana v posvečenih skladateljskih srenjah (včasih se že prav neresno imenujejo "resni") tjakaj komajda zaide, če pa že in to po zaslugi odprtih ušes nekaj koncertnih prirediteljev in naročnikov del, je odziv zadržan, če ne celo stisnjenih zob, saj je jasno kot beli dan, da je skladatelj in špilavec komadov za kitaro sijajen kitarist, tenkočuten poznavalec glasbil, obeh zanj izdelanih akustičnih kitar, med njimi je impozantna in odzivna baritonska, različnih tehnik igranja, improvizator, študiozni obsedenec z matematičnim in uravnavanjem emocionalnega v muziciranju.
Kvadratura prinaša pet daljših atmosferskih kosov. Večinoma počivajo na "dronu", ki goni strunsko godbo, tudi ko je elektrofonsko sproti obdelovana. Posebej ozvočene strune in tehnike ubiranja, udarjanj, dušenj, pregibanj odpiranj strun, picikatov, vse to se znajde pod Sharpovimi prsti, iz njih izvablja bogate nianse in lome v navidezni premočrtnosti igranih skladb. Izid je zares nova tečna, (zahtevna?) in točna kitarska muzika, ki jo pač lahko odigra le avtor in praktik sam, in morda še kakšna upičena zverina, vzemimo interpret "taspodnjih", italijanski kitarist Marco Capelli. Na Quadrature Sharp z vsemi pritajenimi spogledovanji z "vzhodnjaško" mirnostjo, bluesovsko emocionalnostjo in podlago modernih muzik, ostaja kitarist in skladatelj današnjega časa. To ni čudaštvo, marveč resnična avtorska, inovativna in domišljena godba, ki se ne boji odkrivati ne avtorjevega referencialnega polja ne lastne žilice. Pozorna je tako do strukture kot do zvenskih odtenkov in pri tem ne ostane "etuda". Tako igra strunar.
+ + + + +
