Thelonious Monk Quartet With John Coltrane : At Carnegie Hall

Poklon za dan republike, odigran na dobrodelnem koncertu v sloviti manhattanski dvorani Carnegie Hall, 29. novembra 1957. Kaj boljšega, če ne kar najboljšega med najboljšimi v jazzu, v svetovnih godbah 20. stoletja, kakor koncertni posnetki kvarteta velikega skladatelja in pianista Theloniousa Monka in takrat prihajajoče prve, neutrudne, obsesivno pihajoče sape Johna Coltrana. Zgodba o "najdenem jazzovskem svetem gralu" se je od odkritja posnetkov za "Glas Amerike" v washingtonski Kongresni knjižnici letos februarja kor virus hitro širila med jazzovsko in novomuzično poslušalsko skupnostjo. Hvalnice, vsesplošno navdušenje po izidu septembra ne jenjajo. Sploh ni dvoma, da bosta popoldanski in (nepopolno zabeleženi) večerni koncert album leta v različnih kategorijah. Z njimi prihajajo tudi pretiravanja in tekmovanja v njih.

Toda kot pribito ostaja, da po komaj treh posnetih studijskih komadih Coltrana z Monkom, po objavi posnetkih njunega kvarteta iz epicentra novega jazza v kluba Five Spot ("prezgodaj" jih je naredila Coltranova prva žena Naima), šele tule zares slišimo in doživljamo kvartet, ki skupaj dela, igra, giba, misli, potuje. Leto 1957 je bilo za oba prelomno. Monk je vnovič pridobil licenco za igranje v New Yorku, ki so mu jo zaradi lažnih obtožb o jemanju drog odvzeli, Coltrane pa se je zares osvobodil težkega bremena in z njemu lastnim garanjem, poglobljenim študijem skoz vadbo počasi kopal v glasbene skrivnosti in postajal prvi tenor med enakimi, ob Sonnyju Rollinsu, Charlieju Rouseu, Julianu Adderleyju. Miles Davis ga je ravno odpustil iz svojega benda. Monkova gradnja glasbe je bila zanj sprva huda skušnja. Monkovec Steve Lacy, ki je večere prebijal v Five Spot in spremljal zorenje kvarteta je rad opozarjal, kako "sam je bil Coltrane na odru" in kako je iz dneva v dan samozavestneje pariral in se vklapljal v Monkov genialen ekscentričen občutek za harmonijo, melodijo in ritemsko večplastnost.

Kako kompaktno si v glasbeni objem v Blue Monk padejo Monk, Coltrane, kontrabasist Ahmed Abdul-Malik in bobnar Shadow Wilson. In zraven slišimo Monkovo mrmranje, dialoško vokalno mimiko konture skladbe. Z nekaj poslušalske fantazije si lahko samo predstavljamo integralni del predstave - geste, poplesavanje okrog klavirja, "shuffle" z nogami, cepetanje, vse kar poznamo iz filmskih arhivov, ter močno, v igri usločeno Coltranovo postavo, ki ne jenja dajati, gosto igrati, ter sklonjenega osredotočenega basista ob "lay-back" bobnarju, ki sprošča napetost in jo ustvarja. V polno dvorano z 2800 glavami je veliki jazzovski mislec vstopil s počasno, meditativno jazzovsko balado. Naj se ve, kaj je Monk's Mood. Jazzovska zgodovina se zaradi tega albuma ne bo pisala znova. Toda rubriko "prelomni bendi modernega jazza" bo dopolnilo konkretno zvenenje.

+ + + + +