14. 4. 2006 | Mladina 15 | Kultura | Plošča
The Little Willies
CD '06, Milking Bull Records; distribucija: Dallas
Tisti, ki jim gre kavbojska muzika bolj v nos kot v ušesa, tej žanrski obliki glasbenega ustvarjanja najpogosteje očitajo togost, preproščino, enoplastnost ter pomanjkanje svežine in spontanosti. Okej, kar se slednjega tiče, pravkar vam sukamo enega najbolj svežih, spontanih in skuliranih kantrijaških albumov letošnjega leta, ki pa ne prihaja iz Nashvilla, Austina ali Memphisa, marveč direktno iz domnevno “alternativnega” New Yorka, njegova šarmantna posebnost pa je ženski vokal, za katerega bi se reklo, da zelo spominja na glas Norah Jones, kar konec koncev niti presenetljivo, saj tudi v resnici pripada Norah Jones.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
14. 4. 2006 | Mladina 15 | Kultura | Plošča
Tisti, ki jim gre kavbojska muzika bolj v nos kot v ušesa, tej žanrski obliki glasbenega ustvarjanja najpogosteje očitajo togost, preproščino, enoplastnost ter pomanjkanje svežine in spontanosti. Okej, kar se slednjega tiče, pravkar vam sukamo enega najbolj svežih, spontanih in skuliranih kantrijaških albumov letošnjega leta, ki pa ne prihaja iz Nashvilla, Austina ali Memphisa, marveč direktno iz domnevno “alternativnega” New Yorka, njegova šarmantna posebnost pa je ženski vokal, za katerega bi se reklo, da zelo spominja na glas Norah Jones, kar konec koncev niti presenetljivo, saj tudi v resnici pripada Norah Jones.
Zasedba, ki s svojim dvoumnim imenom na prvi pogled predstavlja poklon Willieju Nelsonu, na drugi pogled pa skromno priznava, da so na mogočni kantrijaški sceni še čisto majhni lulčki, je uradno prvič nastopila leta 2003 v newyorškem klubu The Living Room, torej v obdobju med kritiško in komercialno čislanima ploščama Come Away With Me (2002) in Feels Like Home (2004), s katerimi je Norah Jones precej poživila medijsko zapostavljeno jazzovsko in bluesovsko dogajanje. Norah in četverica izvrstnih newyorških glasbenikov, njenih bolj ali manj rednih glasbenih sodelavcev, so na jam sessionu v Dnevni sobi v pristnem klubskem vzdušju predstavili kantrijaško plat svojega ustvarjanja, “glasbo s plošč njihovih staršev”, ki je diskreno prisotna tudi na obeh solističnih izdelkih, posnetki pa so vse do izida uspešno krmarili mimo dosega medijskih radarjev.
Poleg subtilnih obdelav nezgrešljivih napevov kot so Roly Poly, Tennessee Stud, Night Life, Streets Of Baltimore, Williamsova I'll Never Get Out Of This World Alive, Kristoffersonova Best Of All Possible Worlds, Nelsonova I Gotta Get Drunk in Love Me, ki je postala hit v izvedbi Elvisa Presleyja, Mali Willieji odigrajo še štiri izvirne pesmi, med katerimi kakopak izstopa tista blago ironična z naslovom Lou Reed, ki zateženega rokerja v črnem usnju (Richard Julian v uvodu odlično sname njegov glas) zaloti med nestresnim opravilom pasenja krav nekje v Teksasu.
+ + + + +
