23. 4. 2006 | Mladina 16 | Kultura | Plošča
John Lewis & Sacha Distel: Afternoon in Paris
CD, Lone Hill Jazz 2005; www.jazzandbluesweb.com
Štorija "večne", zvite in strastne ljubezni Evrope do "ameriškega" jazza je ena bolj intrigantnih v zgodovini godb sveta. Razmerje je bilo zagonetno, vsaj Evropa, prednjačili sta pa prej ali slej Francija in Anglija, je zelo zgodaj priznavala eno najbolj izvirnih, če ne kar najbolj izvirno, glasbenih umetnosti 20. stoletja. Muzika, prava pravcata kontrakultura, ki se je porodila v nedrjih kapitalistične velesile in ki je obetala in v formi dajala več od gole hegemone moči, je na "naši" strani Atlantika sčasoma popravljala krivice, status glasbenikom iz Amerike (večina novatorjev je bila črnska) in prek jazza, Francija je lep zgled, eksotizirala in obenem prala slabo vest pred svojimi nedeli v črni Afriki. Po vojni je moderni jazz še bolj prodrl v francoske intelektualne sfere, v film, na radio, v pariške klube. Celo Evropejci in Francozi so se hitro priučili univerzalne jazzovske govorice, sloga, trikov, "stare" in nove boemske drže (lepa dialektika) jazzarja.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
23. 4. 2006 | Mladina 16 | Kultura | Plošča
Štorija "večne", zvite in strastne ljubezni Evrope do "ameriškega" jazza je ena bolj intrigantnih v zgodovini godb sveta. Razmerje je bilo zagonetno, vsaj Evropa, prednjačili sta pa prej ali slej Francija in Anglija, je zelo zgodaj priznavala eno najbolj izvirnih, če ne kar najbolj izvirno, glasbenih umetnosti 20. stoletja. Muzika, prava pravcata kontrakultura, ki se je porodila v nedrjih kapitalistične velesile in ki je obetala in v formi dajala več od gole hegemone moči, je na "naši" strani Atlantika sčasoma popravljala krivice, status glasbenikom iz Amerike (večina novatorjev je bila črnska) in prek jazza, Francija je lep zgled, eksotizirala in obenem prala slabo vest pred svojimi nedeli v črni Afriki. Po vojni je moderni jazz še bolj prodrl v francoske intelektualne sfere, v film, na radio, v pariške klube. Celo Evropejci in Francozi so se hitro priučili univerzalne jazzovske govorice, sloga, trikov, "stare" in nove boemske drže (lepa dialektika) jazzarja.
Če je Django Reinhardt pred vojno bil prvi, ki je zanesel kaj novega v jazz, so po drugi vojni francoski veščaki že tako obvladovali gradivo in finese, da so brez problemov lahko igrali skupaj z Američani. Pianist John Lews je skupaj z Modern Jazz Quartetom Francijo in njeno intelektualno srenjo dobesedno obnorel. A je s tamkajšnjimi muzikanti tudi muziciral. Tile posnetki tretjine MJQ (Lewis, basist Percy Heath in bobnar Connie Kay) z Evropejci, stacioniranimi v Parizu, med njimi prednjači zgleden kitarist Sacha Distel, so dokaz vitalnosti evropske scene, vzpona in začetkov modnosti "modernega kvarteta" in sopotne graciozne ležernosti in harmonske elaboracije, ki jo je vnesel v jazz. Pisalo se je leto 1956, iz tega časa so namreč posnetki (plus dva newyorška kosa ameriške trojke iz leta 1957). Plošča prinaša standarde, spodobne "rendicije" in interpretacije, "zamejeno modernost", ki je bila ravno prav na noge postavljajoči se meščansko-intelektualni noblesi Pariza. Pravzaprav je vzorec tega, kar še danes predstavlja in dominira v prevladujočih zamišljanjih jazza in kanonov, ki so ga v umirjenem bopu postavljali muzicirajoči. Za nazaj "poslušano"; v tem vendarle ni bilo pravega tveganja, Milesovih ali Mingusovih norosti iz tega časa; en sam ležeren dominanten tok.
+ + + +
