Mats Gustafsson & David Stackenaes: Blues

Tuje kritike tega albuma ga hudo lomijo, ko domala v en glas zatrjujejo, da na njem sploh ne gre za nikakršen blues. Ne moremo jih vzeti resno: Pisci bodisi ne slišijo nians ali pa imajo zožene predstave o tem, kakšen vse je lahko zven bluesa; od kod se poraja; do kam je prignana njegova socialna nota; kaj pogojuje in kako se prepoznava njegova "politična forma". Morda velja celo oboje: Ne slišijo in imajo zožene, boljkone apolitične predstave o razlogih za igranje bluesa. Alarmantno je, da takšen namišljen očitek prihaja od "internih", iz improvizacijske srenje. Seveda pa obenem ne gre, da bi z začudenjem spričo slabega posluha kakor koli idealizirali pisce, pa čeprav kolegialne, do godb več ko dobrohotne. Blues gor ali dol - album je vsekakor do obisti blue. Opozarja na žalobno stanje stvari, kjer se življenjski položaj in javno umeščanje "čudne" muzike ujameta v neločljivo celoto, v pričakovano izvajalsko gmoto. Prepoznavnejši, za navadno uho manj problematičen (tvegajmo z občim mestom: bolj "ameriški"?) je v tem blue podjetju Gustafssonov mentalni, spiritualni in diafragmatski foter Peter Broetzmann. Pri njem je to - poleg življenjskega stila in razmerja do muzične marginalizacije - neukrotljiv moment vztrajnosti, ki traja že desetletja. Z vso resnostjo, pogumno in odgovorno je Broetz pač zakoračil skoz vrata, ki jih je sredi 60ih prejšnjega stoletja razprl Albert Ayler.

Ni odveč pripomniti, da si je Ayler nabral nekaj uporabnega ljudskega gradiva, ko je v letih 1962-3 obupno iskal priznanje in razumevanje med "kultivirano" švedsko publiko, in ga kasneje prežvečil v "svetovnejše" (ne zamenjuj s kakšno globalizacijo!) godbe. "Planinski blues iz Švedske" igrata muzičista, ki sta iz drugega časa, pa jima je blizu podobna nakana; onadva sta k svobodnim godbam prišla skoz "žanr", v svojem primeru skoz pank; šele pozneje sta slišala za možnost "postaylerjevskih" transformacij. A kljub temu imata v "skriti zavesti", da gre za celo še starejši, za nenehen proces iz glasbene zgodovine, ki ni niti kakšna enostavna kontiuniteta niti ne mistificira poti, od kod se pridobijo viri in kaj je moči, storiti z njimi. Pihalec, ki se zadnja leta posveča predvsem baritonskemu saksu, in strunar (ta precej tudi z lokom na kitari) drgneta, žlobudrata, razjedata, krikata, grizljata, sesljata, reducirata in strukturirata z vsemi priloženimi in jasnimi razlogi; uvod in zaključek sta fino razpeti himnični tragediji. Štikli se posvečajo bluesovskim dami in frajerjem: to so Memphis Minnie, Howlin' Wolf, Hound Dog Taylor in Albert King, ter pokojnemu švedskemu pesniku in sodobnemu švedskemu tubistu. Kot je v navadi, vse ostaja v familiji in je fleksibilno: Ovitek je naredila Gustafssonova soproga, plesalka Lotta Melin, spremno besedo je na turneji v Krakovu spisal tovariš, pihalec Ken Vandermark. V njej nadaljuje z večno temo, kod čemi razloček med ameriškimi in evropskimi improvizatorji. Negira sicer neumno tezo, da bi naj evropski ne znali swingati, toda pravi, da so "Američani nagnjeni k temu, da igrajo ritmično povezano, v toku povezanih serij zvokov in fraz, Evropci pa težijo k dekonstrukciji kronološkega časa, s čimer drugače variirajo stopnjevitost v muziki". Blues? Če gre za občutje, je pričujoči album po Vandermarkovem vsekakor to: "Morda bo univerzalnost občutja tista, ki nas reši."

+ + + + +