Johnny Cash: American V: A Hundred Highways; Personal File

V filmu Brainstorm (1983) vedno ekspresivni Christopher Walken igra znanstvenika, ki izumi napravo v obliki nadrealistične čelade, s katero lahko posnameš svoje občutke in jih v neokrnjeni obliki, z vso silovitostjo in na vsa čutila, deliš z vsakim, ki si upa aparaturo povezniti na glavo. Zaplete se, ko nekemu uporabniku med snemanjem nepričakovano odpove srce, naprava pa namesto adrenalinskih užitkov posname njegovo smrt. Za intenziven, hudo pristen vtis in sosledje občutkov, kaj se dogaja v človeku, ki se poslavlja od materialnega sveta, ne potrebujete nerodne Walkenove mašinerije, dovolj bo, da zbrano preposlušate American V, dolgo pričakovano sklepno dejanje monumentalne kariere moža v črnem, ki je s kitaro, z besedo in s pesmijo čisto do konca kljuboval spominom, odvisnostim, nepredvidljivim zasukom usode, osebnim tragedijam in seznamu bolezni, ki navadnega smrtnika zlomijo takoj, ko zasliši srhljivi zven njihovih imen.

“Mož, ki so ga morali dobesedno nesti po stopnicah, se je čisto spremenil, ko je začel peti. Sam je rekel: `To rad počnem! To hočem početi! To hočem početi, kolikor se le da!' To ga je držalo pri življenju,” je zadnje srečanje s svojim vzornikom opisal Nick Cave, čigar boleče morbidne Murder Ballads (1996) v primerjavi z American V postanejo pravljice za lahko noč. Dvanajst spiritualno poglobljenih pesmi (med njimi tudi Like The 309, Cashev definitivno zadnji tekst), ki so bile, razen I Came To Believe in I'm Free From The Chain Gang Now, posnete tako rekoč mesec pred Johnnyjevo smrtjo septembra 2003, so na pot pospremile moral(istič)ne dileme, češ Johnny, ki je v tistem obdobju dejansko posnel samo vokale, aranžmaje pa je Rick Rubin obdelal šele po njegovi smrti, ni slišal niti ene končne verzije na American V in jih ni mogel ne potrditi ne zavrniti. Toda Rick dobro ve - in med vrsticami čustvenega predgovora tudi poudari -, da bi bil Johnny zelo jezen, če teh pesmi, pike na koncu stavka o bleščečem desetletnem prijateljstvu in sodelovanju, ne bi objavil.

V kontekstu razkrivanja širin Casheve impresivnosti je malodane sočasno presenetila konkurenčna založba Sony. Fascinantna izdaja Personal File, ki na dveh diskih prinaša 49 novih, neznanih in še neobjavljenih pesmi iz Johnnyjevega osebnega arhiva na posestvu House of Cash, ki ga je po dolgotrajnih razprtijah o dediščini moža v črnem odprl njegov sin John Carter Cash, je nekakšen American Recordings pred American Recordings: vseh 49 pesmi je Johnny odpel, odigral in posnel popolnoma sam in zase, večino že leta 1973, dvajset let pred usodnim srečanjem z Rickom Rubinom. Na drugem, gospelovsko obarvanem disku je tudi nepodpisana pesem (ki pa je po mnenju poznavalcev Casheva) If Jesus Ever Loved A Woman (v nadaljevanju It Was Mary Magdalene), ki Da Vincijevo šifro povzame trideset let pred Da Vincijevo šifro.

+ + + + +

+ + + + +