Accordion Tribe: Lunghorn Twist

V tujini se jih je prijela oznaka "all star band". Ne skoparijo s pohvalami. Da ne gre za običajne "piarovske" rabote, je razvidno že iz glasil, kjer se pojavljajo. Res, šele ob desetletnici prve postave harmonikarskega plemena, nekaj menjavah v zasedbi in končno ustaljeni peterici je toliko bolj jasno, da gre za stalno, v marsičem organizacijsko naporno, a zato glasbeno toliko zrelejšo in ves čas izzivalno skupino.

Obnovimo vsaj, da so v skupini Accordion Tribe harmonikarji in harmonikarka (po abecednem vrstnem redu): Bratko Bibič, Lars Hollmer, Maria Kalaniemi, Guy Klucevsek in Otto Lechner. To hkrati še vedno pomeni, da je (samo)proizvod "našega" kulturnega miljeja, Bibič, ob vseh kratkotrajnih, bolj kot ne naključnih prodorih naših muzikov z ustvarjalne glasbene margine eden redkih, ki se redno in nepretrgano gibljejo, nastopajo in predstavljajo svoja snovanja v mednarodnem, raje transnacionalnem glasbenem svetu. Takšna ponavljanja so sicer oguljena in se navadno uvrščajo v bebavo in zakompleksano kulturpolitično rubriko "promocija Slovenije", ampak včasih je pač treba naravnost povedati, da je domet nekaj redkih tukajšnjih glasbenikov še kaj več od poletne tezge na Čevljarskem mostu, ki jo potem slavnostno priobčijo v kaki TV kult-uri in nategnejo čez vsako higiensko mero kritične presoje.

Lunghorn Twist je spet majhen zasuk glede na prejšnje albume plemena. Pet harmonikarjev ga je vnovič posnelo na Hollmerjevi delovni domačiji Chicken House v švedski Uppsali. Čeprav je po uvodni pobudi in smeri, ki jo je pred desetimi leti najprej začrtal Klucevsek, mojster harmonikarskih tehnikalij, forme in njenih permutacij, kazalo, da je pobudo vse bolj prevzemal izvrstni aranžer in tvorec neskončno zasanjanih viž s skritim glasbeniškim alogičnim trikom Hollmer (naj spomnimo na njegovo prodorno zasedbo Looping Home Orchestra), se je tokrat spet zasukalo v manj določujočo smer, ki ji ne bi mogli pripisali nekakšne prevladujoče vračevske figure v plemenu.

Sprememba kurza je zaznavna, toda zven peterice takoj prepoznaven. Predvsem je, za to so sicer s čutom za kolektiv vedno skrbeli, delež vseh enakopravnejši. A četudi ne bi bil, iz posnete godbe očitno kar cvrči, da so se v Uppsali imeli izjemno delovno in ustvarjalno fajn - kar je pač ena definicij dobre godbe - in da so našli skupni imenovalec, ki ne izhaja nujno iz meharske tradicije, ampak je nekakšen univerzalnejši podtok, ki druži raznorodne komade in avtorske podpise. V pomanjkanju boljše označbe si bomo izposodili najboljšo, tisto neujemljivo, a čislano v godbah - swing. Meharji bolj zibljejo. Medigra v sicer povsem zgrajenih, tudi kompleksnih komadih (nabor citatov, zgledov iz popularnih godb je pisan) je živahna, radostna, a tudi v "resnih" partih ne manjka empatije. Spet je veselje poslušati ubrani mali harmonikarski orkester s hudo resnimi glasbenimi težnjami.

+ + + +