Bob Dylan: Modern Times

“Folkovska glasbena scena je bila kot raj, ki sem ga moral zapustiti, kot je Adam moral zapustiti eden. Vse je bilo preveč popolno. Čez nekaj let se je utrgal oblak dreka. Vse se je znašlo v ognju. Modrci, vojaške knjižice, zastave, tudi mostovi - vsi so hoteli biti v prvih vrstah. Psiha nacije se je spremenila in v mnogih stvareh spominjala na Noč živih mrtvecev. Pot iz tega je bila nevarno zahrbtna in nisem vedel, kam me bo popeljala, ampak vseeno sem ji sledil,” sklene Bob Dylan prvega od načrtovanih treh delov svojih Zapiskov (2004), avtobiografskega vrtinca spominov in tovarištva, ki ga na naslovnici krasi nočni posnetek deževnega Times Squara.

Tudi taksi na ovitku albuma Modern Times, ki po petih letih prinaša deset novih, scela avtorskih Dylanovih pesmi, je bil posnet v New Yorku, morda celo v Greenwich Villageu, kjer se je Robertu Zimmermanu pred 45 leti zazdelo, da usoda gleda naravnost vanj in v nikogar drugega. Tudi on je pogledal vanjo in se kmalu znašel v prvih vrstah, kjer pa se, v nasprotju z modrci, vojaškimi knjižicami, zastavami in mostovi, ni počutil najbolje, saj so ga tja potiskale množice med obupanim iskanjem duhovnega vodje.

Zato je Dylan leta 1997 vse, kar se je nabralo med tem prerivanjem, pripeljal nazaj domov in začel znova, svoj prerod pa zaznamoval s prelomnim, še zmeraj malce zagrenjenim, vendar s staro slavo popolnoma neobremenjenim albumom Time Out Of Mind, ki je dejansko razkril drugo stran Boba Dylana ter štiri leta kasneje doživel slogovno razgibano nadaljevanje z naslovom Love And Theft, na katerem si je Dylan dokončno izboril pravico do zelo osebnega, malodane intimnega sožitja z glasbenimi zvrstmi, ki so utrjevale njegov značaj zagrizenega individualista. Jagenjčki so naposled obmolknili. Da o kritikih ne govorimo.

Najlepši dokaz kreativnosti Dylanovega uživanja v teh “guilty pleasures” najdemo prav na albumu Modern Times, ki z naslovom (ne povsem po naključju) potegne na istoimenski Chaplinov film, v katerem se Charlie na veselje gledalca nikakor ne more sinhronizirati s sodobnim tekočim trakom, ki ga potegne med svoje zobato kolesje. Užitek ob poslušanju desetih pesmi s pričujočega albuma, ki v povprečju trajajo dlje od šestih minut, se poraja na enak način: s kljubovanjem diktatu trendovske godlje in z ležernim vijuganjem med glasbenimi idiomi, ki se jih Dylan dotakne le, če mu omogočijo, da si s tem postane še bolj podoben.

Prepoznavnim avtorskim mutacijam bluesa in countryja tokrat z mero in s čutom dodaja jazzovske odtenke, zasuke tako imenovanega ciganskega swinga in popa iz obdobja pred eksplozijo rokenrola, kar mu po zaslugi izjemne spremljevalne zasedbe, morda najboljše po sodelovanju s skupino The Band, naravnost idealno uspeva. Tudi po produkcijski plati, kjer se je namesto pričakovanega Daniela Lanoisa izkazal kar Dylan sam, znova skrit za studijskim psevdonimom Jack Frost.

+ + + + +