Thom Yorke: The Eraser

Kaj imata skupnega skupini Radiohead in Talking Heads? Na prvi pogled res ne vidimo ničesar, kar bi povezovalo ta dva izjemna benda, ki sta v različnih obdobjih zaznamovala zgodovino popularne glasbe vsak s svojim izvirnim pristopom. Če pa se vrnemo v leto 1986 in prisluhnemo albumu True Stories skupine Talking Heads, na njem najdemo skladbo Radio Head, po kateri so si oxfordski mladci nadeli ime, ga razširili po vsem svetu in si pridobili široko množico zvestih oboževalcev. Tako, kot se je večji del govorečih glav v začetku sedemdesetih let seznanil na Rhode Island School of Design, so se tudi Thom Yorke in druščina spoznali na oxfordski univerzi ob koncu osemdesetih let. Vse drugo je legenda.

Pablo Honey, The Bends in OK Computer so plošče, ki so zaznamovale devetdeseta leta na precej drugačen način, kot so se tega lotevale druge otoške skupine, potopljene v klišejske domislice britanskega glasbenega tiska pod skupnim imenovalcem britpop. Ne, Radiohead nikoli niso zares sodili zraven skupin Blur in Oasis, saj so bili zmeraj nekaj korakov pred njimi. To so dokazali tudi na prelomu tisočletja z izvrstnima eksperimentalnima stvaritvama Kid A in Amnesiac ter briljantno Hail to the Thief. Yorkov The Eraser ni prvi glasbeni izlet iz matičnega benda; to je že leta 2003 storil kitarist Jonny Greenwood. Je pa zagotovo bolj pričakovan in medijsko pospremljen. Plošča The Eraser ni stranski projekt vodilnega in najprepoznavnejšega člana skupine Radiohead, glave benda, ampak poglobitev v skrite kotičke njegove intimnosti in svetovnih nazorov, ki jih je že imel priložnost izražati z matično skupino.

Tukaj dejansko gre za soloprojekt, ki ga ne smemo mešati ali primerjati z glasbo skupine, predvsem zaradi njegove drugačnosti. Album je prežet z elektronskimi efekti in ritmi, kar izhaja iz tega, da je večji del materiala ustvarjen s prenosnim računalnikom in manjšo pomočjo akustičnih instrumentov, aranžerski pečat pa je nanj odtisnil Nigel Godrich, dolgoletni sodelavec skupine Radiohead. Material še najbolj spominja na skladbi The Morning Bell in How to Disappear Completely z mojstrovine Kid A, le da ima tukaj precej bolj izraženo osebnostno in intimno plat, kar se opazi med poslušanjem besedil, ki so na trenutke globoko izpovedna (Black Swan, The Eraser). Seveda Yorke ne bi bil to, kar je, če se ne bi ukvarjal s težavami svetovnih razsežnosti, kot so okoljevarstvena vprašanja (The Clock) in svetovna politika. Kljub temu med poslušanjem celotne plošče dobimo občutek, da je skozi umirjeno dinamiko, brez večjih pretresov in prehodov hotel podoživeti in razložiti razočaranje nad (svojimi?) medosebnimi odnosi. S čimer bi lahko razložili njegov kreativni umik iz skupine Radiohead. Vrnimo se na začetek teh vrstic: tako kot je David Byrne presenetil javnost s svojimi prvimi soloprojekti, je to uspelo tudi Thomu Yorku z The Eraserjem. Tudi če se oboževalci skupine Radiohead s tem ne strinjajo. The more you try to erase me, the more that I appear, bi rekel Thom.

+ + + +