6. 10. 2006 | Mladina 40 | Kultura | Plošča
Iron Maiden: A Matter of Life and Death
2006, EMI/Dallas
© John McMurtrie
Nekje sem prebral, da je heavy metal zadnji in največji geto v univerzumu rokenrola, njegova trdoživost in boj za afirmacijo v ušesih kritične javnosti pa sta še najbolj primerljiva z usodo znanstvene fantastike v kraljestvu literature. Tako heavy metal kot sci-fi sta nesporna rekorderja v požiranju oznake šund, širše profiliranim recenzentom, ki sta jim žanra tu pa tam vendarle segla do srca, pa se je v opravičilo `guilty pleasure' sentimenta često zapisala omiljena ugotovitev, da vse vendarle ni zanič, da pa je 90 odstotkov heavy metala oziroma sci-fija navadno sranje. Na tovrstne ugotovitve je med prvimi reagiral klasik znanstvenofantastične literature Theodore Sturgeon in dal znalcem prav, ob tem pa dodal, da je navadno sranje 90 odstotkov vsega, kar lahko preberemo, vidimo ali slišimo pod oznako avtorske ustvarjalnosti. No, tako kot so sci-fiju očitali uboren jezik, so heavy metalu očitali kvaren vpliv, ki naj bi seval iz poudarjene konservativnosti, latentnega rasizma, radikalnega mačizma in celo satanizma te glasbe. Resentiment kritiške stroke je bil še toliko večji, ker je socialno angažirani punk, ta 'great rock'n'roll swindle', vse prehitro asimilirala zabavna industrija s predznakom mainstreama, heavy metal pa je sočasno doživljal konstitutivno fazo, znano tudi kot zlata leta novega vala britanskega heavy metala.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
6. 10. 2006 | Mladina 40 | Kultura | Plošča
© John McMurtrie
Nekje sem prebral, da je heavy metal zadnji in največji geto v univerzumu rokenrola, njegova trdoživost in boj za afirmacijo v ušesih kritične javnosti pa sta še najbolj primerljiva z usodo znanstvene fantastike v kraljestvu literature. Tako heavy metal kot sci-fi sta nesporna rekorderja v požiranju oznake šund, širše profiliranim recenzentom, ki sta jim žanra tu pa tam vendarle segla do srca, pa se je v opravičilo `guilty pleasure' sentimenta često zapisala omiljena ugotovitev, da vse vendarle ni zanič, da pa je 90 odstotkov heavy metala oziroma sci-fija navadno sranje. Na tovrstne ugotovitve je med prvimi reagiral klasik znanstvenofantastične literature Theodore Sturgeon in dal znalcem prav, ob tem pa dodal, da je navadno sranje 90 odstotkov vsega, kar lahko preberemo, vidimo ali slišimo pod oznako avtorske ustvarjalnosti. No, tako kot so sci-fiju očitali uboren jezik, so heavy metalu očitali kvaren vpliv, ki naj bi seval iz poudarjene konservativnosti, latentnega rasizma, radikalnega mačizma in celo satanizma te glasbe. Resentiment kritiške stroke je bil še toliko večji, ker je socialno angažirani punk, ta 'great rock'n'roll swindle', vse prehitro asimilirala zabavna industrija s predznakom mainstreama, heavy metal pa je sočasno doživljal konstitutivno fazo, znano tudi kot zlata leta novega vala britanskega heavy metala.
Kaj trenutno pomeni (post)punk v inkarnaciji kakih Green Day? Drži, MTV-atrakcijo in domnevno politično nekorektno zabavo razvajenih ameriških najstnikov, heavy metal pa je ohranil svoje dostojanstvo in svoje občinstvo. Da se razumemo, Kiss, Aerosmith, Bon Jovi, Moetley Crue in njim podobni niso heavy metal, ampak malce glasnejši pop, zato pa Iron Maiden ostajajo - Iron Maiden. Že natanko trideset let. Odkar je basist Steve Harris ustanovil skupino. Oziroma od leta 1980, ko je izšel istoimeni prvenec. Ali, točneje, od leta 1982, ko se je na fenomenalnem albumu The Number Of The Beast oglasil novi frontman Bruce Dickinson, nepogrešljiv kot njihova zombificirana maskota Eddie, kultni lik izpiljene ikonografske podobe benda, ki v duhu časa, zaznamovanega s simboliko živih mrtvecev, na ovitku klasičnega, 72-minutnega albuma A Matter Of Life And Death obleče vojaško uniformo.
Če so Iron Maiden z Dickinsonom za mikrofonom kadarkoli pokazali težnjo po spremembi, so to naredili zato, da bi si bili še bolj podobni in da bi se njihovi albumi med sabo še manj razlikovali. Feni, ki sovražijo negotovost, so tako strategijo vedno znali nagraditi. In tisto, česar niso našli na ploščku (ki je v Nemčiji, Italiji, Grčiji, Braziliji, na Švedskem, Finskem, Poljskem, Češkem, Hrvaškem in v Sloveniji takoj po izidu šinil na prvo mesto najbolje prodajanih albumov), poiskati v živo. Evropska turneja, ki se bo začela 9. novembra na Danskem, zaključila pa 23. decembra na londonskem Earls Courtu, je že mesece razprodana.
+ + +
