World Saxophone Quartet: Political Blues

Redki glasbeniki, skupine ali projekti so v zgodovini popularne glasbe znali jazz in njegovo sporočilo ustrezno približati širši publiki ali plesiščem, ne da bi pri tem izgubili oziroma zapostavili samo jedro jazza. Zavoljo všečnosti, dostopnosti ali drugih dejavnikov takšen jazz pogosto učinkuje medlo, brezkrvno, spolirano, uglajeno, banalno ali kar je še takšnih pridevnikov, ki niso lastni prvobitni naravi jazza. Album Political Blues ameriške zasedbe World Saxophone Quartet je, v nasprotju z opisanim, odličen primer spoja jazzovske elementarnosti in spontanosti, ki na podlagi bluesovskih in funkovskih ritmov s politično angažiranimi sporočili izpelje širok in daljnosežen met.

World Saxophone Quartet je jazzovska institucija, stara več kot tri desetletja, ki je v jazz pionirsko uvedla zasedbo saksofonskega kvarteta. Prvih dvajset let se je World Saxophone Quartet strogo držal začrtane forme in razvijali značilen zvok, pred dobrimi desetimi leti pa ga je začel bogatiti tudi z dodanimi glasbili in predvsem z ritemsekcijo. Mnogi so kvartetu ob tej spremembi očitali izgubo osnovne prepoznavnosti, vendar lahko po drugi strani glasbenikom v bran zatrdimo, da so si s tem odprli področja novih izraznih in zvokovnih možnosti ter hkrati postali dojemljivi tudi za širše občinstvo. Sicer pa World Saxophone Quartet sestavljajo vsekakor odlični saksofonisti, trije originalni člani zasedbe Oliver Lake, David Murray in Hamiet Bluiett ter novejši član Bruce Williams, ki je že približno peta zamenjava za prvotnega in že preminulega člana zasedbe Julliusa Hemphilla.

Skoraj polovica skladb na albumu je vokalnih, večina od njih pa se nanaša na skorumpirano, socialno brezbrižno in hipokritsko politiko ZDA. V dveh skladbah se, podobno kot Dirty Dozen Brass Band na svojem letošnjem albumu What's Going On saksofonisti obregnejo tudi ob razmere med pustošenjem orkana Katrina, ki je razdejal New Orleans, in po njem.

K ritmično in zvočno bogati naravi albuma veliko prispeva impresivna ekipa gostujočih glasbenikov, kot so med drugim Jamaaladeen Tacuma, Craig Harris, Lee Pearson in James “Blood” Ulmer. Navkljub odličnim gostom pa na albumu najbolj blestijo predvsem sami člani World Saxophone Quarteta, ki poleg odličnih kompozicij, aranžmajev, skupinske igre in petja prispevajo nekaj najboljših trenutkov v obliki sicer krajših, a izredno vročekrvnih in ekspresivnih, občasno kričečih in cvilečih, skorajda freejazzovskih improvizacij. World Saxophone Quartet je na svojem zadnjem albumu zapeljiv in drzen, izstopata pa tudi izredna uglašenost in zagon. Glasbeni tok albuma namreč kvartet žene kar se da zavzeto, kot da bi šlo za njegovo najpomembnejšo glasbeno in politično izjavo, ki jo mora spraviti skozi in jo narediti slišno ter z njo navsezadnje zbuditi in mobilizirati množice.

+ + + + +