Grinderman: Grinderman

I've got to get up to get down to start all over again - energično izjavlja Nick Cave na samem začetku komada Get It On, pri čemer ga spremlja zvok škripajoče surove električne kitare, ki se nevzdržno stopnjuje v klasičen, tako rekoč primitiven, ponavljajoč se riff garažnega rock 'n' rolla ameriške tradicije z začetka sedemdesetih let. To je le začetek debitantskega albuma projekta-skupine Grinderman, v kateri so se zbrali Nick Cave in kolegi iz njegove spremljevalne skupine The Bad Seeds - Martyn Casey, Jim Sclavunos in Warren Ellis, bolj znan kot član tria The Dirty Three. Že iz uvodne izjave se nam lahko zdi, kaj nas čaka v nadaljevanju te neverjetno sveže in mladostniške vrnitve že ostarele ikone rocka. Možje srednjih let so se končno odločili vrniti udarec številnim mlajšim častilcem in predvsem neoriginalnim izvajalcem postpunka, vzeli so krmilo v svoje roke in odpluli v močvirne vode, tja, kjer je Nick Cave pred več kot dvajsetimi leti potopil The Birthday Party in se posvetil samostojni glasbeni karieri z novim, spremljevalnim bendom. Najzanimiveje pa je, da se sočasno znova pojavijo tudi The Stooges, katerih vpliv je mogoče čutiti v marsikaterem komadu Grindermana.

Cave je s skupino The Bad Seeds deloval kot samostojen avtor besedil in glasbe, tokrat pa se vrača v zgodbo, ki jo je že zdavnaj zaključil - v vrste brezkompromisnega, bazičnega rock 'n' roll benda, ki - kot je mogoče sklepati na podlagi slišanega - glasbo ustvarja enakopravno skupaj in tudi deluje kot uigrana in kompaktna rock skupina. Pri tem se nenadoma postavi vprašanje: so to morda zadnji vzdihljaji petdesetletnikov ali poskus prebujanja njihove mladosti? Ne, to je vrnitev h koreninam, k brezkompromisnemu glasbenemu delovanju, ki ga je Cave že zdavnaj opustil, še posebej na svojih zadnjih albumih. Ti so tematsko včasih vsebovali preveč patetike, Grinderman pa se predstavi kot njihovo popolno nasprotje, glasbeno in vsebinsko. Po silovitem stopnjevanju otvoritvenega komada pride na vrsto No Pussy Blues, zagotovo najudarnejša pesem na plošči, kakršne Cave ni naredil že vrsto let, ki nas, kljub minimalistični strukturi, z distorziranim, ponavljajočim se basom, izredno trdno ritem sekcijo, izvrstnim sugestivnim vokalom in silovito, eksperimentalno kitaro popelje med same ustvarjalne vrhunce albuma. Mednje sodijo še silovita, punkovsko obarvana zaključna Love Bomb, energična Honey Bee (Let's Fly To Mars) in že omenjena Get It On. Res je, da se v nekaterih skladbah čuti tudi poskus ponavljanja že ustaljenih obrazcev skupine The Bad Seeds, še najbolj na (I Don't Need You To) Set Me Free, ki je verjetno edina šibka točka albuma, a so ti ustvarjeni brez odvečne Cavove patetike. Svežina, silovitost, mladostniška neobremenjenost in udarnost so glavne značilnosti tega vznemirljivega projekta, ki je, kot vse kaže, poln ustvarjalne moči in entuziazma.

+ + + +