Hladno pivo: Knjiga žalbe

"Ni vse tako sivo, ko imaš s kom iti na pivo," je odgovor na naslov, ki je morda še največje presenečenje novega, šestega studijskega albuma benda iz zagrebškega kvarta Gajnice. Ramonesovski glasbeni izraz, ki je rasel na alanfordovskem humorju (in ga, na srečo, ohranil tudi v Knjigi pritožb), je preživel čas, v katerem je naključno postal politično angažiran; takrat je v genialnem verzu v komadu Svi smo ga mi voljeli (s tretjega in najboljšega albuma Desetka, posnetega v Ljubljani v produkciji Janeza Križaja) Mile zapel: "Zdaj smo se zbudili iz splošne amnezije in po mnogih letih prišli iz temnice, zunaj pa je res oblačno in na vrhu hriba stoji on, skoraj nas je preslepila cenena imitacija." Dobro, da je Tuđman imel dve leti pred smrtjo resnejše težave in se ni imel časa ukvarjati s punkersko ekipo, sicer bi se med Radiem 101 in Bad Blue Boysi (ki niso sprejeli imena Croatia namesto Dinama) lahko pozabaval še z enimi disidenti iz prestolnice ... Toda nujno je povedati, da Mile, Zoki, moj favorit Stipe na trobenti in kompanija niso ravno salonski tipi a la Baudelaire ali metroseksualci tipa Beckham, ampak precej globlji tip benda, ki se je do sedaj proslavil z esencialnimi komadi, kakršna sta Nema više ... (naše birtije) in Ne volim te, ali obdelavami kot Fuer immer punk.

Deset let po Desetki se je zvok Hladnega piva omehčal; to si lahko razlagate s tem, da so se fantje naučili igrati, lahko pa tudi s slišnim napredkom njihovega producenta Denykena, ki je produciral prvi album Džinovski (izšel leta 1993) in zadnjega Šamar (2003) ter svežega. Sosednji PR-stroj melje celo, da gre produkcijsko za najboljši hrvaški album kadar koli, in morda ni daleč od resnice. Pivo se je od jeznih rifov razlilo tudi na poguesovsko veseljačenje v Konobaru (ki ima še dober tekst), umirjene Ranjene i lude ali harmoniko v melanholično-veseljaški Sreći. Tudi, kajti to, kar so fantje naredili iz osivelega galeba Oliverja Dragojevića in njegove ter Runjićeve Što učinila si ti, je genialna parodija - ob ranjenem galebu, ki jamra, so za gonilo uporabili spremenjeno besedilo "Pošten, brez ambicij, luzerska tradicija, pošten, brez ambicij je moja definicija" ter ga podložili s čoban-rock klaviaturami (tipa Bijelo dugme) ... Precej punkerskih udarnih, kot sta Nije sve tako sivo in kantrijaško podloženi Biološki sat ("Nisem ti rekel takrat, ampak ti bom zdaj, jebem tebe in tvojo biološko uro"), je trdno ogrodje, na katerega so prilepili dobre odklone z orto punk smeri. Plošča je polna potencialnih hitov - kar zadeva glasbo in besedila; kot je tisto v komadu Konobar: "Pijan kot kamela bi naročil pijačo. Toda kakšna blamaža, jezik lomasti napak, ne ve, kako se reče pelinkovec in pivo. K sreči je pameten kelner, ki bere iz oči vso mojo bolečino brez besed. Zakaj sem vedno jaz ta jebena stranka, zakaj nisi ti na drugi strani šanka, zakaj mora sorodna duša biti moška? Ko si dva tako pašeta, je bolje od seksa, eden podaja kozarec, drugi pa eksa ..." Prezabavno.

+ + + +